O splavu razpravljamo samo zato, ker pustimo do besede satelitom Cerkve

V hišo ob morju, kjer v pokori prebivajo štirje nekdanji duhovniki in nuna, pride nov stanovalec. Medtem pa moški, za katerega ne vemo, ali je pijan ali nor, pred hišo naglas opisuje, kako so ga v mladosti zlorabljali. Najbolj ga je zlorabljal ta, ki je pravkar prišel.

Nagovorjeni stopi ven, posluša, tiho zajoče — in se ustreli.

Črn pesek čilske obale, vlaga in tančica sivine so kot ribiška mreža, vržena čez film. Ta preprosto in počasi tke napetost, ki izbruhne tik pred koncem. Prav čutila sem vlago in težo.

Težak film, ki ne ponuja katarze, temveč z razpletom samo še poveča pritisk. Duhovniki, ki se jih je Cerkev znebila, se nočejo soočati z grehi pedofilije, preprodaje otrok za posvojitve in drugimi nečednimi dejanji, dokler jih ne postavi pred zid mlad, zavzet in lep predstavnik nove cerkve.

Zlomijo se ravno ne, ampak novinec jim naloži pokoro — in to na, khm, zelo zanimiv način. V psihološko napetem filmu ni velikih besed, niti ne besed sploh. So pa zato dejanja bolj grozljiva.

Grešni kozli

Pablo Larraín (40), čilski filmski režiser, je za film Klub lani dobil grand prix žirije (srebrnega medveda) na lanskem Berlinalu. Njegov deveti celovečerec, ki si ga lahko ogledate v Kinodvoru, je film o dvoličnosti in nespokorjenosti Cerkve, lahko tudi vsake velike, močne skupnosti.

Film na krut način inscenira vrhunec zgodbe. Skriti grešni kozli najdejo nedolžnega grešnega kozla. Toda račun jim prekriža mlad in lep duhovnik prenovljene Cerkve. Hiše ne bo zaprl, pozabil bo na njihove grehe — a pod pogojem, da skrbijo za mladega moškega. Prav tistega, ki je na začetku filma pred hišo našteval spolne zlorabe.

Pravzaprav je govoril o ljubezni. Sploh ni tako zblojen kot se zdi skoraj vse do konca filma.

Vodenje vodljivih

Kruti film ne bi mogel bolje sovpadati z našo realnostjo. Seveda ne govori direktno o dogodkih pri nas, recimo v Cerkvi, ki jih mediji pretirano in neargumentirano izpostavljajo, natančneje samo povzemajo. Prevečkrat. V filmu ne govorijo o silnih odškodninah v denacionalizacijskih postopkih. Nič o filmu na pročelju Cerkve. Še manj o TV oddaji o splavu, ki so jo sprva oglaševali z vprašanjem “kdaj se začne življenje”. Videli boste, iz kakšne snovi sta Ambrus ali Črnomelj.

Pa vendar Klub o vsem tem kriči. O načinih, vzvodih in ozadjih tega, kar gledamo na naših ulicah in na televizijah. Kriči o dvoličnosti. O tistih, ki imajo moč, da vodijo vodljive. O žrtvah, ki padajo kot domine. Kot da ni naša stvar, kot da ni v javnem interesu, če gre za notranje zadeve neke skupnosti.

Pa je. Če gre v primeru Cerkve za pedofilijo in kreditne luknje in za odškodnine, ki jih odplačujemo vsi, je to še kako naša stvar. Tudi pritlehni politični naboj ljudi v Črnomlju je naša stvar. Gre za ljudi, za prebivalce planeta, ki so izgubili vse in ki k nam morda niti ne bojo prišli. Ker nikoli ne vemo, kdaj bomo tudi mi sami begunci.

Koliko oddaj je bilo v zadnjem času na to temo? Retorično vprašanje. Kakšna prav gotovo. Ampak malokatera tako butasto oglaševana kot oddaja o splavu.

Kaj se dogaja?

Zakaj leta 2016 sploh govorimo o splavu? Kaj se dogaja? Res je, da je nazadnjaštvo že nekaj časa na okopih. Srednji vek se je vrnil v nekatere bližnje države. Mediji pa odvračajo pogled od tém, ki se nas bolj dotikajo, in iz videa na pročelju cerkve delajo veliko stvar.

Vemo, kakšno je stališče Cerkve do splava. Vemo, da se ne bo spremenilo. Kakšna je informativna vrednost stališča Cerkve? Kaj je tu novega? Pogovarjati se s Cerkvijo o splavu je podobno kot razpravljati o chemtrailsih.

Da se ideje podobno mislečih razširjajo iz cerkvenih krogov, je nevarno. Ker gre za cerkvene ali za strankarske satelite. Temu se potem strokovno reče uravnoteženost. 

Medijsko pokrivanje jim daje moč. Mediji bi jih morali pustiti pri miru, naj živijo v skladu s svojimi prepričanji in nas druge pustijo pri miru — tako kot mi pustimo njih pri miru.

Ne gre za sekte, gre za politično dejavnost, ki se skriva za čudaškimi programi. Ne gre za prepričanje, gre za politiko. To vemo vsi. Mediji pa vse to brez distance in brez analize servirajo. Tu je problem. Njihova stališča si vzamejo za iztočnico za debato na televiziji ali radiu, na kateremkoli medijskem ozemlju, ki ni v lasti cerkve ali satelitov (Odbor 2014 ali Nova24TV, da ne slepomišim preveč).

In nobena od teh medijskih izpostav ne dela tega, kar je počela tista edina, ki je nekoč bila v lasti Cerkve. Samo oni so predvajali porniče. No, svojevrstna novinarska pornografija je že omenjena TV postaja in spletna stran. Ampak te zaenkrat še ne plačujemo mi.

Se že veselimo

Že kdo snuje oddajo o odvetnikih, pravnikih, raziskovalcih, ki so sodelovali pri cerkveni akciji “izpulimo državi čim več denarja iz naslova nerešenih denacionalizacijskih postopkov” in pri tem lepo zaslužili? Njihove spretnosti so nedvomno zanimiva tema. To so seveda dosegli tudi po zaslugi nesposobnosti dela državnega aparata. To so naredili, ker so lahko.

Bo po splavu to tema naslednje oddaje? Se že veselim.

Vmes pa le zavijte v Kinodvor na ogled Kluba. Da boste vedeli, kako se stvarem streže. Kruta lekcija, ki je morda nočemo, jo pa potrebujemo.