Brežice. Brez žice.

Med 2. svetovno vojno je nemški okupator v Brežicah zažgal veliko slovenskih knjig. Ko je tovarišica — tako v pomenu osnovnošolske učiteljice kot tedanje kameradke — Franja Mačkovšek po vojni dobila nalogo, da vzpostavi knjižnično izposojo, je najprej poiskala dva, tri ducate svojih knjig, ki so preživele na podstrešju. Nato je naročila dijakom, naj grejo naokrog po hišah in jih naberejo še kak ducat. Za povrh pa je pisala še ljubljanskim založbam, ki so se vse prijazno odzvale — spet s par ducati.

Največja zaloga knjig v Brežicah pa je bila — nemških. Nekaj kubikov! Razvrstila jih je na leposlovne, znanstvene, mladinske in nacistične, potem pa se je soočila z ukazom, da v teh krajih takoj po vojni “ne sme biti nobene nemške knjige”. Spomini so bili še preveč živi, preveč domov izgnancev je bilo še praznih. Z univerzitetno knjižico v Ljubljani in z Ljudsko knjižnico v Celju se je dogovorila za zamenjavo — in tako so nemške knjige na brežiškem koncu tisto leto rodile slovensko.

Knjižnica je srce mesta

“Tako je bil zagotovljen obstoj Ljudske knjižnice Brežice. Bila je prva v okraju. Pozimi 1945/46 je že redno izposojala.”

Kako vse to vem? Prvič zato, ker je pričevanje tovarišice Franje skrbno zapisala  njena kolegica, tovarišica Savica Zorko. In drugič zato, ker smo se v torek zvečer zbrali prav v Dvorani Savice Zorko v brežiški knjižnici, da skupaj proslavimo 70-letnico tega “srca mesta” — torej 70 let od pionirskih podvigov Franje Mačkovšek in Savice Zorko.

Del prireditve, ki jo je mojstrsko minimalistično režiral Matej Filipčič, je bil tudi odlomek iz spominov Savice Zorko. Po njeni zaslugi je postalo jasno, da so knjige prišle domov pred ljudmi. Zorkova namreč opisuje, kako so se z železniške postaje, ki je v Brežicah malo ven iz mesta, proti Dobovi, v mesto vračali pregnanci. Po njeni zaslugi so jih doma pričakale tudi knjige.

Dom in knjiga

“Poletje 1945. Brežice so še napol prazne. Tuji rod, ki je nekaj let gospodaril našemu mestu, je odšel. Naši ljudje se vračajo. Izseljeniški pas ob Savi se počasi spet polni. Dan za dnem prihajajo v smeri od železniške postaje naši ljudje. Prisrčen pozdrav, stisk rok, solze veselja v očeh. Neverjeten delovni zagon zajame ljudi.”

Prepričan sem, da so ob njenih besedah mnoge med nami ta večer v Brežicah prešinile podobe nekih drugih pregnancev, ki so se še nedavno tega brodili čez Sotlo pri Rigoncah ali se umikali solzilcu na Obrežju. Bi lahko tudi njih pričakali s prisrčnim pozdravom, stiskom rok, z domom in knjigo?

Ker se je na projekcijskem platnu pogosto izpisala beseda Brežice, se mi je izrisal načrt gverilske akcije: na vseh krajevnih tablah mojega rojstnega kraja bi z eno samo sloko, visoko, ostro, zorrovsko črko Z spremenil Brežice v mesto Brez žice.

Moč besede

Nisem prepričan, da bi se vsi v dvorani strinjali z mojo akcijo, niti z njenimi posledicami. Toda občutek, da sedimo med ljudmi, ki se zavedajo, da v vojni najprej nastradajo knjige in da je zato prav, da se prve tudi vrnejo domov, nas je povezal — tiste, ki tako mislimo — ne samo z ljudmi, ki so kaj takega preživeli v Prištini, Sarajevu, Gazi ali Alepu, temveč paradoksalno tudi nas same, ki smo ta večer sedeli skupaj. Pa čeprav nekateri pridejo v knjižnico prespat pred šolo, ker jim je tam bolj toplo kot doma, drugi gradijo hidroelektrarno v Vrbini, kjer smo se nekoč med topoli za krško Celulozo vozili učiti kolo, tretji raziskujejo dialekte na ljubljanskem filofaksu, četrti pa študirajo slavistiko v Cambridgeu.

Moč besede je nujna, če želimo, da se vsaj tu in tam zgodi kakšna skupna akcija med ljudmi, med katerimi bodo razredne, premoženjske, generacijske in spolne razlike lahko ostale.

Ta večer jo je bilo čutiti, moč besede: ko je bila izgovorjena, ko je bila zapeta, ko je bila evocirana kot pravopisno pravilo v spomin na 90-letnico rojstva rojaka dr. Jožeta Toporišiča in ko je bila s podelitvijo štipendij Ustanove patra Stanislava Škrabca prepoznana kot akademski potencial.

Atomske sanje

Ko se je moj dedek, brežiški gozdar Anton, po 2. svetovni vojni vrnil iz Bosne s soprogo Stojanko in tremi hčerkami, so prvo leto, preden so si dve parceli stran zgradili svojo hišo, v brežiškem Šentlenartu živeli pri družini Zorko. Ja, pri Savici Zorko. Tista leta, tisti kraji, morda tudi tisti otroci, ki so Savici pomagali zbirati knjige.

Hočem verjeti — tudi če ni čisto res —, da je moja mama Jelena s sestrama Milko in Mirjano ne samo listala katero od knjig, ki jih je tovarišica Savica imela doma in jih je dala za knjižnico, ampak da so tri sestre po Šentlenartu, tja do železniške postaje, nabirale knjige za druge. Za tiste, ki bodo šele prišli: z vlakom ali peš, takoj po vojni, tedanji in sedanji. V kraj Brez žice.

Veliko zapisanega sem preveril pri mami, tega pa ne.

Veliko lepih reči se nam je zgodilo pod bregom Šentlenarta, med topoli Vrbine in ob strugah tja do Save. Od prvih mavrahov in fazanov do prvih voženj brez rok. Zato je na tej hidroelektrarniški poseki moralo ostati kaj prostora tudi za naše “atomske” sanje.

S tem pridevnikom je svojo mladostno ljubezen z rdečelasim brežiškim gozdarjem na stara leta opisovala mlada hči lastnika žage blizu Višegrada po imenu Stojanka. Dolgo, dolgo, preden se je preselila na breg atomske Vrbine.

Moč besede.