Danes bi mogoče celo šla na poročno potovanje v Gozd Martuljek

Študentska leta sem preživela v študentskem domu. Nekaj let na svojo in še nekaj več na nelegalno kupljeno odločbo. Spretnost skrivanja pred inšpekcijo sem razvila do popolnosti. Danes me lahko za svetovalko pokličejo vsi italijanski mafiozi, ki se pred karabinjerji skrivajo v kuhinjskih napah.

Sofisticiranost skrivanja je bila odvisna predvsem od tega, koliko časa sem imela za izvedbo izginjanja.

Za svoj zadnji podvig si zaslužim vsaj Copperfieldovo zvezdo na pločniku slavnih pred študentsko menzo. Sredi noči me je poklical prijatelj, ki je bil varnostnik v študentskem domu in mi dal točno 5 minut, da se naredim nevidno.

Šit, šit, šit. Kam naj se skrijem?

V tistem trenutku sem zagledala omaro.

Zjahani jogiji

Splezala sem vanjo in se vgnezdila med puloverje. Nad mano so visele obleke in plašči. Z njimi sem se nekako zagrnila in skoraj zaspala.

Ravno takrat, ko sem na hodiku zaslišala štorkljanje direktorice študentskih domov, pa se je pod mano zlomila polica, na kateri sem sedela. Prekucnila na sem se na hrbet in se zagozdila z glavo navzdol! Odprli so vrata v sobo, prižgali luč v kopalnici, pokukali pod postlano posteljo in šli ven.

Ko so zaprli vrata, sem se pomodrela zvalila iz omare in glasno lovila sapo.

Resda so bili jogiji zjahani, ampak prisežem, da to ni bila moja krivda. Krivih je bilo nekaj generacij pred mano, ki so na njem študirale, popivale, plesale, se ljubile, zvijale jointe in objokovale prve prave nesrečne študentske ljubezenske zgodbe.

V nekem trenutku sem imela dovolj tega, da spim v jarku in sem od hišnika zahtevala nov jogi. Kar začuda ni bil noben problem. Problem je bil v tem, da sem morala sama ponj na drug konec študentskega naselja.

Odkar pomnim, poslušam neslane vice o Korošicah z jogiji na hrbtih, zdaj pa naj nesem jogi čez celo študentsko naselje!? Ni šans!

Na koncu sem šla po jogi zgodaj zjutraj po strašni blokovski zabavi, ko so vsi nažgani spali, in ga čez celo naselje vlekla do 4. štuka.

Joga brez stanja na glavi

Danes si ne predstavljam, kako bi lahko spala brez dobrega jogija. Ampak življenje te zna presenetit.

Do pred kratkim si tudi nisem znala predstavljat, da bi šla na jogo. Dvakrat sem šla na tečaj in skoraj umrla od dolgega časa.

V resnici sem na koncu zbežala zato, ker so od mene zahtevali, da se postavim na glavo. Ne mi težit s stanjem na glavi! Nikoli nisem znala naredit niti stoje ob steni, kaj šele po vrvi splezat višje kot sem lahko skočila. Oprijela sem se je z vsemi štirimi in bingljala na njej, dokler me profesor športne vzgoje ni imel dovolj in sem lahko skočila tistih 20 cm nazaj na tla.

Ta vikend smo s prijateljicami preživele na super joga vikendu v Gozdu Martuljku.

Kar je še en dokaz več, kako te lahko življenje okofuta. Ena od sošolk se je kmalu po končani gimanziji poročila in šla tja na poročno potovanje. Kar se mi je zdelo nezaslišano! Nisem si predstavljala, kako lahko palme in koktejle z dežničkom zamenjaš za smreke in planinski čaj z medom.

Od takrat je bil dotični Gozd simbol za vse, kar je lahko narobe.

Kako sem se uštela! Hotel kot hotel, ampak spet se je izkazalo, da ni važno, kje si. Pomembno je, s kom si. Z novim možem ali s starimi prijateljicami. In ni mi bilo treba stati na glavi.

Toplo priporočam vsem, ki potrebujejo kak vikend zase, daleč od ponorelega sveta.

Opomba: Tekst je bil objavljen v sredo, 12. oktobra, na avtoričini spletni strani Moj B®log na pizdun.org pod naslovom Vici o Korošicah skoraj držijo. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorico.