Narcizem majhnih razlik v slovenskih strankah in medijih
Strankam in medijem je v Sloveniji skupno tudi to, da je enih in drugih preveč in da pri enih in drugih to izvira iz zmotnega, da ne rečem primitivnega, predmodernega prepričanja, da več strank in več medijev prinaša več demokracije. Več političnih opcij, več možnosti politične izbire. Več informacij, več informiranosti in ozaveščenosti.
Več ni več. Več je manj. Več bi bilo več, če bi med strankami in mediji obstajale bistvene razlike. Pa ne obstajajo. Stranke so si med seboj podobne in mediji so si med seboj podobni.
Gre za namišljen politični in medijski pluralizem, ki si ga lahko zataknemo za klobuk. Številčnost strank in medijev ne samo da k ničemur pametnemu ne prispeva, ampak je celo škodljiva. Povzroča zmedo. Politično, vrednostno, informacijsko, potrošniško, kulturno, intelektualno. Krade čas in denar. Uzurpira pozornost. Generira iluzijo, da živimo v svetu dopuščajoče različnosti, kjer si bo narod pisal sodbo sam. Briše sledove v lanskem snegu.
Perpetuiranje statusa quo
Številčnost strank in medijev prikriva, da je demokracija v Sloveniji — tako politična kot medijska — v resnici samo posledica narcizma majhnih razlik.
Bolj ko so razlike med strankami in med mediji zanemarljive, bolj ko so vsi isti, bolj si vsi skupaj in vsak zase prizadevajo, da bi se razlikovali od drugih. Vsaka nova stranka in vsak nov medij je samooklican, samozvan, v bistvu samopromocijski odgovor na porazne razmere v strankarski politiki in medijih.
Kar je seveda celo res. Ampak bolj ko si prizadevajo za različnostjo, drugačnostjo, bolj so si v resnici podobni. Bolj ko se jim zdi, da jim je jasno, kaj je s temi večno drugimi, nikoli z nami samimi narobe, bolj s tem perpetuirajo status quo. Nič se ne bo spremenilo. Nikoli.
Eni in isti politiki krožijo iz ene stranke v drugo. Eni in isti uredniki krožijo iz enega medije v drugega. Najbolj radikalni, najbolj razočarani in najbolj naveličani imajo včasih vsega poln kufer in grejo po svoje in ustanovijo novo stranko ali nov medij. Po starem modelu. Padejo not v stari sistem. Če jih sistem sprejme. Če jih ne — če so nekooperativni ali preveč svojeglavi —, pa jih večina deklarira za marginalce.
Čeprav so v resnici marginalci vsi. Narcizem majhnih razlik je slovensko strankarsko politiko in medijsko podjetništvo marginaliziral. V okolju, kjer je vse isto sranje in vsi samo drek mešamo, smo vsi in je vse na robu. Na robu nepomembnosti. Nič nima smisla. Vse je brez veze.
V tem smislu je irelevantno tudi to, koga bi volilci volili, če bi bile naslednjo nedeljo volitve. To je samoneuresničujoča se prerokba pod krinko breaking dogodkov v stilu razreševanja Anje Strojin Štampar iz uprave SDH in samovžigov Samsungovega zadnjega telefona, s katerimi nas ta teden trapijo. — [Screenshot: Fokuspokus/Planet Siol.]
Would-be
V tem smislu je irelevantno tudi to, koga bi volilci volili, če bi bile naslednjo nedeljo volitve. To je samoneuresničujoča se prerokba pod krinko breaking dogodkov v stilu razreševanja Anje Strojin Štampar iz uprave SDH in samovžigov Samsungovega zadnjega telefona, s katerimi nas ta teden trapijo.
Tekst o would-be izidih would-be volitvev, na katerih bi would-be kandidirale would-be stranke, ki bi jih šele ustanovili would-be politiki, v bistvu govori o tem, da imajo vsi poln kufer Cerarja in njegove koalicije, pa tudi Janše in njegove opozicije.
Za ta namen pa si je agencija za raziskovanje would-be javnega mnenja, ki ga še ni, po naročilu medija seveda morala izmisliti politične stranke, ki jih še ni (pa bi lahko bile) in ki bi jih lahko ustanovili politiki, ki to še niso — vsaj nekateri med njimi (pa bi lahko postali).
Zato zdaj navijamo za Natašo Pirc Musar, Gorana Klemenčiča, Tanjo Fajon, Lojzeta Peterleta, Bojana Dobovška, Milana Brgleza. Celo za Aleša Primca navijamo. Samo zato, da bi se nekaj zgodilo. Da bi se nekaj spremenilo. Da bi imeli o čem poročati. Da bi speljali glasove SDS, NSi, SMC, SD, ZL… Da bi bilo v tem našem malem pajzlu bolj dramatično.
Spomnim se primera izpred dveh let, ko je neka druga agencija na (evropskih) volitvah napovedala zmago stranki (ki je danes ni več) pod hipotezo, da bi kandidirala s kandidatom, ki sploh ni nameraval kandidirat. In kot da že to ne bi bilo dovolj neumno, je potem še medij (ki niti ni naročil raziskave) prinesel novico, da agencija zanika namigovanja (ki jih ni nihče objavil), da z dotičnim kandidatom manipulirajo (česar javno ni nihče sploh rekel).
To je to. To je ta sprega med strankami in mediji. Niso si podobne samo stranke med sabo in samo mediji med sabo, temveč tudi stranke in mediji med sabo.
Naslednjič pa o še bolj konkretnem primeru.