Kako sem obrila pulover

Obsedena sem s puloverji s kapuco. Ne znam si predstavljat življenja brez njih. V trgovini me glasno kličejo. Kar vidim se, kako ob večerih sedim na jadrnici, zavita v pulover s kapuco, iz njega pa kuka samo moj pegasti nosek.

Prvi ampak: nimam peg. Imam samo pigmentne madeže, pa še tiste pod nosom. Zato celo poletje zgledam kot slabo obrita Frida Kahlo.

Drugi ampak: bojim se jadranja. Kurc gleda vse ampake tega sveta, ampak pri šopingu noben racionalen komentar ni racionalno sprejet. Še posebej, kadar je cena ugodna in ko je jadranje oddaljeno samo en letni čas.

Zadnjič sem našla hoodie, ki je bil sumljivo poceni. Pa še z Japonske so ga pripeljali! Nujno sem ga morala kupiti, saj sem v resnici ogromno prihranila.

Dokler nisem stopila iz trgovine in ugotovila, da sem se spremenila v ovco. V belo japonsko ovco! Črna obleka je bila tako kosmata, kot da sem se pri frizerju namazala s katranom in se valjala po tleh. Sodelavka je predlagala, da ga dam zmrznit v zamrzovalno skrinjo.

Ni šans!

Kosmate superge in ofucan pulover

To pomeni, da bi se morala potrudit, da iz skrinje zvlečem vsaj en primrznjen predal, zbijem iz ledenega oklepa vse zamrznjene šincle in borovnice, vrečke zamrznjene juhice za dušo, ki mi spijejo kri, preden jih sploh lahko izvlečem izmed polnih vrečk zelene in peteršilja.

Tu pa tam se najde še kak paket zamrznjenenega jagodičevja iz antičnega obdobja zdravih zajtrkov.

Raje sem ga vrgla v stroj z umazanimi supergami. Končni rezultat so bile kosmate superge in prilično ofucan pulover. A se nisem dala. Še enkrat sem ga dala prat in nato vklopila še sušilec. Pulover je prišel ven kot mačka iz centrifuge. Mrtev. A še vedno blazno nasršen.

Boš ti mene, sem si mislila. Pograbila sem depilator in ga zdepilirala. Dokler se ni mašina ustavila, ko je pogoltnila štrik iz kapuce. Takrat sem pomislila na depiliranje bikinija in si glasno oddahnila. Se pravi, da če kaj potegne not, se avtomatsko ustavi… Še sreča!

Japonci? Nemci? Švedi?

Ko sem bila prepričana, da sem ovco obrila vsaj tako kvalitetno kot avstralski kavbojci, je mašina glasno zavzdihnila in izdihnila.

Natančen pregled je pokazal, da sem iz depilatorja naredila kolovrat. Toliko sintetičnih niti se je navilo okrog njegovih hudobnih čekanov. Fak. Ko sem pulover stresla skozi okno, je trava postala bela, kot da sneži iz prvega nadstropja do nižin. Še en fak. Pulover pa čisto oguljen.

A to še ni bilo vse. Na koncu sem ga posvaljkala še s tistim samolepilnim valjarjem iz Ikee. Zamenjala sem deset plasti in vsaka je bila enako kosmata kot prva.

Ampak se še vedno nisem predala.

Zdaj razmišljam, koga bi tožila. Japonce, ki delajo zanič puloverje? Nemce, ki delajo zanič depilatorje? Švede, ki delajo zanič samolepilne valjarčke? Klinc, grem raje odmrznit koroške borovnice.

Opomba: Tekst je bil objavljen v sredo, 5. oktobra, na avtoričini spletni strani Moj B®log na pizdun.org pod naslovom Danes sem obrila pulover. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorico.