Ukinitev dosmrtnega zapora!? Ali Klemenčič misli, da je SLO Norveška?

Ko je Goran Klemenčič vodil KPK, jo je zaradi pomanjkanja izvršilne moči ljubkovalno preimenoval v “brezzobega tigra” — in malo pozneje z ekipo odstopil. Njegova težnja, da bi si v javnosti prislužil ugled aktivnega borca za pravičnost in transparentnost, ki se brez smisla za diplomacijo zoperstavlja politični hipokriziji, je bila jasna.

Ko je presedlal na ministrski položaj, je skoraj utihnil. Vendar je pridno delal. Obdobja brezzobega tigra, ki samo rjove, je konec. Goran Klemenčič z novo protezo očitno dobro grize.

Na Ministrstvu za pravosodje so pripravili obsežen paket reform, ki da je bil že ves september v javni razpravi. Kje? Kdaj? Kaj res?

Med spremembami Kazenskega zakonika se je znašla tudi ukinitev možnosti izreka dosmrtnega zapora. Ideološko podmazana in naivna poteza, ki sovpada z izrazito enostranskim tolmačenjem smisla kaznovalne politike nekaterih pravnih teoretikov, recimo dr. Dragana Petrovca in dr. Alenke Šelih.

Pravi čas za osvoboditev nepopravljivih morilcev

V množici upravičenih dvomov glede sorazmernosti in upravičenosti dosojanja višin kazni za različna kazniva dejanja v različnih okoliščinah je ukrep dosmrtnega zapora nekaj čisto posebnega. Služi predvsem zagotavljanju varnosti državljanov pred najhujšimi zločini zoper človečnost.

Goran Klemenčič sarkastično izjavlja, da je do zdaj slišal samo en argument proti svojemu predlogu: da ni pravi čas za to — in dodaja, da se boji, da tudi nikoli ne bo.

Ja, pojav psihopatije in sociopatije, ki lahko rezultira tudi v povsem preračunljivo prisebnih zagrešenih mučenjih in umorih, verjetno res ne bo še tako kmalu izumrl. Odkrivanje vzrokov med genetsko predispozicijo in vplivi iz okolja pri tovrstni nepopravljivih osebnostnih motnjah žal presega stereotipno površna levičarska umovanja o odraščanju v težkih socialnih razmerah.

Dokler obstaja možnost, da se tak primer pojavi, je vlada dolžna poskrbet za varnost državljanov. Če Goran Klemenčič pred poslanci in pred širšo javnostjo nima nobenega koristnega predloga, kako bi se problema varnosti lotili drugače, bi moral tokrat odstopit s položaja zaradi nehumanega in neodgovornega odnosa do že obstoječih žrtev in kolapsa odgovornosti do bodočih žrtev njegove arogance.

Zloraba humanosti in zavajanje javnosti

Večina evropskih držav seveda uveljavlja dosmrtno zaporno kazen. Kot izjemi je Goran Klemenčič veselo navedel Španijo in Hrvaško. Res, to je naš zgled! V prejšnjem prispevku sem blatila prav Španijo in postavljala pod vprašaj njeno upravičenost do članstva v Evropski uniji zaradi poveličevanja nehumanosti z uprizarjanjem bikoborb v imenu svoje kulture. Zato me ne čudi, da tudi njihova zakonodaja vsebuje visoko stopnjo tolerance do okrutnosti najhujše vrste.

Hrvaška ni spremenila svoje kaznovalne prakse še iz Jugoslavije, a je povišala najvišjo zaporno kazen na 50 let. V samostojni Sloveniji pa je Janševa vlada poleg 30-letne zaporne kazni uvedla še dosmrtno.

Zato so Goran Klemenčič z levičarsko ideološko pravno stroko vred še toliko bolj ponosni. V času levih in desnih politikov ter medijev in stroke je vse tako preprosto, na žalost pa le redkokdo poskuša biti tudi pameten. Objektivna, kompleksna in precej bolj naporna uporaba razuma prinaša več možnosti za izključenost. Ne splača se.

V medijih se ni ravno trlo omembe vrednih prispevkov na omenjeno temo — razen intervjuja z Goranom Klemenčičem v Večeru in argumentiranega odziva na konkreten primer v Dnevniku.

Goran Klemenčič kot argument v prid ukinitvi dosmrtnega zapora navaja poročilo FBI, v katerem avtorji bojda skrušeno ugotavljajo, da se je v ZDA, ki slovi po visokih kaznih, število umorov povečalo v zadnjem letu za 11%. Kaj pa prejšnje in predprejšnje leto? Pa morda pred desetimi leti? Rezultati nihajo in gotovo niso neposredno odvisni samo od kaznovalne politike. Zakaj bi kdo kaj takšnega sploh pomislil ali bil zaradi tega celo idiotsko skrušen?

Gre za vprašanje kulturnih vzorcev, antropologije, sociologije, psihologije in ekonomije posamezne družbe. Tudi ni nobenih dokazov, da bi ukinitev dosmrtnega zapora v deželi getov, izrazitih socialnih razlik in orožja v rokah vsakega uličarskega mulca neposredno vplivala na zmanjšanje števila umorov. Verjetno bi se število mrtvih še povečalo. In?

Demagogija

Klemenčičevi demagogiji ni in ni konca. Mirno nas je spomnil še na pokol množičnega morilca Andersa Breivika na Norveškem, ki je bil obsojen na 21 let zapora — kar je Norveškem najvišja možna kazen.

Mar se nočemo zgledovat po skandinavski oazi demokracije in socialne senzibilnosti? Ja, si želimo! Norvežani pač niso taki butli, da v kazensko zakonodajo za izjemne primere ne bi vgradili varovalke: po odsluženi kazni se obsojencu v primeru zaznavanja ponovitvene nevarnosti lahko podaljša zaporna kazen za pet let in tako vsakih pet let — do smrti.

Breivik svobode najbrž ne bo več doživel — zato pa bomo v obubožani Sloveniji mogoče že kmalu kar ukinili zapor. S tem bi državi samo prihranili odvečne stroške. Povprečen Norvežan ne vidi razloga, da bi se zgražal, ker celo množični morilec v davkoplačevalskem zaporu gleda televizijo v svoji sobici in obiskuje fitnes. Na prostosti se jim zdi življenje vseeno lepše.

Egomanične ideološke blodnje

Toda čeprav slovenski zaporniki ne uživajo v najbolj humanih razmerah, se marsikateremu borcu za preživetje na prostosti godi še slabše kot njim — še posebej, če se trudi živet pošteno, nenasilno in celo v skladu z zakoni.

Kaj, če bi bil pravosodni minister v imenu humanosti bolj zaskrbljen zaradi nekaterih moralno zločinskih zakonov, ki obubožane državljane potiskajo še globlje v bankrot in jim jemljejo dostojanstvo?

Kaj, če bi bil zaskrbljen zaradi polnjenja zaporov s kurjimi tatovi in narkomani, ki bi potrebovali predvsem učinkovito zdravljenje, medtem ko nasilneži z zgolj formalno prepovedjo približevanja žrtvi svobodno ogrožajo svoje tarče še naprej? In še bi lahko naštevala.

Težko bi si predstavljala kaj bolj simbolno zgrešenega kot blebetanje o humanosti do psihopatov v deželi že tako ali tako demoraliziranih državljanov. Oba slovenska serijska morilca, ki sta pri nas doslej ubijala, sta v zaporu naredila samomor. Lahko računamo na to, da nas bodo morilci varovali pred samimi sabo? Ker se tisti, ki bi nas morali varovat pred njimi, pač posvečajo predvsem svojim egomaničnim ideološkim blodnjam?

Če bi Goran Klemenčič predlagal tak zakon, kot ga imajo na Norveškem, tega prispevka ne bi napisala — čeprav Slovenija ni niti blizu skandinavski mentaliteti, socialni varnosti, blaginji in morali. Niti v teoriji, kaj šele v praksi. Daleč od tega. Slovenija pri brskanju za zgledi in plonkanju pravil igre še vedno ne vidi dlje kot čez hrvaško mejo.