Kdo je prišel gledat Emia Greca in kdo samo Bolero?

Emia Greca sem prvič videla na festivalu Exodos ob koncu devetdesetih s solom Fra cervello e movimento: Bianco. V preprosti beli obleki, ki je bolj spominjala na dolgo srajco — kostumski podpis, ki v njegovih predstavah prevladuje —, je vstopal v osvetljeni beli krog. Na posnetke ptičjih glasov je reagiral tako, kot odličen, spreten plesalec pač reagira na glasbo. Se odzove nanje, se zlije z njimi, jih prelije v koreografijo, jih utelesi. Seveda ne gre za ilustracijo, oponašanje ptiča. Gre bolj za to, da misliš ptiča oz. da si ptič.

Takrat smo o Emiu Grecu vedeli bolj malo. Bil je relativno neznan, študiral je sodobni ples in balet, delal z že takrat slovitim Janom Fabrom. V solu je bil baletno natančen in discipliniran. Poznala se mu je železna baletna manira. Toda hitrost, ne toga uporaba telesa, nekakšna valovitost in mehka sunkovitost sta pričali o odličnem spoju klasike in sodobnega plesa.

Dobri, stari časi

Delal je tudi z meni najljubšim reformatorjem plesa Williamom Forsythom. In s Saburo Teshigawara. Če zna kdo uplesati zrak, se spojiti z zračnimi delci in jih vizualizirati, obvladati zračnost, lebdenje nad trdnimi tlemi, potem je to on. Emio Greco je v solu in naslednjih predstavah lovil te trenutke plesne blaženosti v območju varne gravitacije. 

Bolj kot naracijo si je Emio Greco po mojem zadal nalogo, da natrenira telo do te mere, da bo vse prenese. Fizičen napor, da na dobro podlago nalaga veščino, poezijo, tke atmosfero z majhnimi predstavami. Stališča, filozofija, pripovedovanje, ilustriranje niso zanj. Navdušena sem mu sledila na Dunaj. Na festivalu ImPuls Tanz je predstavil drugi del cikla Fra cervello e movimento: Rosso.

To je bil čas, ko sem si nekajdnevno bivanje na Dunaju z lahkoto privoščila. Edini cilj in namen je bil ogled predstav na festivalu in poročanju za Radio Študent in morda še za kakšen zapis. Danes je kulturni izlet na Dunaj manj dostopen. Ob vse redkejših obiskih pa še vedno zavijem v svoje prostore — bare, kavarne, oštarije. Še vedno sem tam.

Ampak kaj ima to obujanje spominov z Emiom Grecom?

Entuziazem je razvodenel

Ko sem v torek sedela na balkonu Gallusove dvorane v Cankarjevem domu, sem se vsega tega spomnila. Ponesel me je v neke druge čase. Emio Greco me je odpeljal nazaj. Na začetna leta festivala Exodos in na Dunaj. V čase, ko smo danes velike, pomembne ustvarjalce gledali še na začetku njihove kariere, četudi tega nismo vedeli in nas morda niti ni zanimalo.

Množično smo hodili na plesne predstave, ker je bil sodobni ples tudi pri nas na višku moči in je zanimal veliko ljudi. Predano smo sledili, gledali, razmišljali, soustvarjali zgodbo. Ne samo predstave. Zeitgeist, kontekst, povezanost s širšim poljem humanistike, filozofije, skratka cel spekter artikulacij. Ples je obetal. Razganjalo ga je. Bil je delikatesa. Fajn in pomembno je bilo biti zraven. Ustvarjalce, ki so nas fascinirali, smo potem lovili po evropskih festivalih.

Danes jih več pride k nam. Entuziazem je razvodenel. Artikulacija je stvar redkih. Koliko nas je bilo dvorani takih, ki smo prišli zaradi njega? Predvidevam, da je bil Bolero tisti, ki je pritegnil večino. Veterani smo obujali spomine na njegove prve sole.

Spretno so sestavili program. Najprej smo gledali skupinski del z 19 plesalci. Da so dobri, se je takoj videlo. Toda bilo je dolgočasno. Lepo urejen meščanski svet, ki skrbi za primeren videz. Da je red zagotovljen. Za okras dodaja ščepec nečesa več, nečesa nepredvidljivega. Ne utemeljeno. Nedomišljeno. Dekorativno. Ker struktura, dramaturgija ni delovala. Postavljala sem si osnovna vprašanja tipa kaj je hotel umetnik povedati. Promo materiali so nas obveščali o tem, da je ta del bil nekoč krajši in da so ga sedaj podaljšali. Škoda.

Koreografsko kloniranje

Drugi del je bil tisto, zaradi česar sem prišla. Ne, Bolero kot varna izbira in sam po sebi garancija za fascinacijo me ni premamil. Pričakovala sem Emia Greca v vsem njegovem sijaju. Da ga vidim skoraj 20 let starejšega, kako z več izkušnjami osvaja in napolnjuje prostor.

Dve osvetljeni črti sta označevali osrednji prostor na odru. Postavil se je v označeni prostor in štartal tako, da me je ponovno očaral. Če bi sedela v prvi vrsti, bi videla vsak njegov gib, trzljaj mišice in strast Bolera v njem. To je tisto, kar pri njem osuplja. Kako pleše, koreografira samega sebe.

Seveda se mu je pridružila skupina mladcev, ki so večinoma počeli to, kar je počel tudi on. Poskus kloniranja specifičnega telesa. Zgledalo je osupljivo. Na vrhuncu Bolera so stekli z odra. Okej, fajn rešitev. Spodnese pričakovanje, kaj vse se bo ob usodno strastnem vrhuncu dogajalo na odru. Umakneš plesalce in učinkuje.

Toda Emio Greco je Telo. Koreografsko kloniranje spodleti. Ker je tako specifičen, da na druga telesa ne paše, ne prepriča. Najbolje funkcionira, ko je sam na odru in se ne ukvarja z zgodbami, ko samo je in ko samo pleše.

Seveda je to najtežje in tega ne more početi kar naprej. Paradoks, ki sem ga videla ne prvič in ne zadnjič.

Bolero. Koncept in koreografija: Emio Greco in Pieter C. Scholten. Oblikovanje luči: Henk Danner. Ktumi: Clifford Portier. Zvočno oblikovanje: Pieter C. Scholten. Glasba: Maurice Ravel. Produkcija: Ballet national de Marseille, ICKamsterdam.

Extremalism (fragmenti). Koncept in koreografija: Emio Greco in Pieter C. Scholten. Dramaturgija: Jesse Vanhoeck. Stlobna skulptura: Studio Stallinga. Glasba: Valgeir Sigurðsson. Zvočne podobe: Pieter C. Scholten. Oblikovanje luči: Henk Danner. Kostumi in maska: Clifford Portier. Produkcija: Ballet national de Marseille, ICKamsterdam. Koprodukcija: Holland Festival, Festival Montpellier Danse, Napoli Teatro Festival, Maison de la Culture d’Amiens.