Ni problem beg možganov, problem je beg ambicioznosti

Po poplavi novih starih diplomantov in magistrov se je študijsko leto začelo tudi za nove generacije. Bruci so na začetku nove poti. V mnogih primerih nadaljujejo šolanje po inerciji in stopajo na pot, ki ni več privilegij, temveč že skoraj obveznost.

Resda se generacije mladih zmanjšujejo, toda še vedno velja, da je diploma nekaj, kar moramo imeti. S tem se uvrščamo med najbolj izobražene države. Več kot vsak drugi srednješolec nadaljuje šolanje! To so pomenljivi podatki, ki kažejo na blagostanje, ki nam ga država nudi.

Resnica pa je tudi to, da s študijem uravnavamo trg delovne sile — in da bolonjski sistem to omogoča. Bolonja ni skrajšala študija in omogočila večje pripravljenosti za iskanje zaposlitve na trgu dela. Ravno obratno, študij se je podaljšal.

Poplava diplomantov in magistrov je nekaj, o čemer bi odgovorna država tehtno premislila in upoštevala pri svojem nadaljnem razvoju.

Delo in garanje

V Sloveniji pa na žalost ni tako. Možnost študija, ki jo izkoristijo mnogi, je izjemna priložnost. To dokazuje, da mladi iščejo priložnosti in da ne mislijo, da so stvari samoumevne. Verjamejo, da je treba biti ambiciozen. Študij je delo, nekateri študijski programi celo garanje.

Mladi so zgrabili priložnost za nadaljevanje študija — pa čeprav samo zato, ker po srednji šoli ali po diplomi ne najdejo priložnosti za “pravo” delo. To je znak, da želijo in zmorejo nekaj početi.

No, mladi to naredijo, mnogi končajo študij ali celo več študijev v roku — potem pa odidejo tja, kjer to znajo ceniti. Socialna mobilnost omogoča, da ena država financira tvoj študij, druga pa ti odpre vrata, da ga udejanjiš. V resnici to pošteno izkoristi.

Komu ali čému

Ampak kje je zdaj pri naših razumnikih, ki vodijo visoko vladno politiko, razum? V mlade in manj mlade investirajo znanje in veščine, potem pa jih dobesedno prisilijo, da grejo delat drugam!

Investiranje v šolstvo, ki stotisočem mladim omogoča diplomo, magisterij, doktorat, je izjemno! Toda komu ali čému to služi? Predvsem seveda njim samim, ki so pograbili priložnost, da lahko “brezplačno” študirajo. Da dokažejo, da zmorejo. To je seveda najpomembneje. In resnici na ljubo, to je lahko ponos vsake zrele države.

Ampak kje je ponos te države, ko gredo mladi po diplomi, magisteriju in najpogosteje po doktoratu v tujino?

Mnogi bodoči diplomanti hitro povedo, da se po magisteriju veselijo priložnosti v Avstriji. Krasno, vesela sem za njih! Ampak nekaj je narobe z državo, ki ne razmišlja, kaj sploh počne s svojim ambicioznim potencialom, ki z upanjem in željo po dokazovanju zre v prihodnost. Priložnosti vabijo mlade ljudi iz Slovenije, njihova domovina pa se še naprej dela, kot da se nič ne dogaja, in si še naprej zatiska oči pred dejstvom, da sadove svojih nesebičnih investicij prepušča drugim.

Nočem reči, da morata biti trg izobraževanja in trg dela identična. Ne verjamem v usmerjeno izobraževanje. Verjamem pa, da bi normalna država morala premisliti, kako izkoristiti potencial, ki ga kuje v izobraževalnem sistemu.

Tudi ne verjamem v floskule o begu možganov. Možgane imajo tudi tisti, ki ostanejo doma. Bolj zastrašujoč je beg ambicioznosti. Znanja, ki ga Slovenija premore, je namreč veliko več kot si ga upa izkoristiti.