Vprašanje zadrug: Tudi “opice” znajo voditi podjetje. In to učinkovito.

6.10.2016 / 06:08 5 komentarjev
Zakaj je politična demokracija samoumevna, ekonomska pa ne? Ker politika zahteva pravičnost, ekonomija pa učinkovitost?
NAROČI SE PRIJAVI SE

“Jesus Christ, the monkeys are going to run the zoo?” — Tako so se odzivali bankirji, ko so delavci Vermont Asbestos Group prosili za kredit za odkup podjetja.

Definirati kapitalizem je problematična zadeva. Zasebna lastnina ga pogojuje, ni pa zadostna. Tudi trg ni zadosten pogoj. Po mojem je nadzor lastnikov kapitala nad vsemi ekonomskimi dimenzijami nujen, v kombinaciji s prejšnjima dvema pogojema morda že skorajda zadostni.

Kapitalizem je skratka tržni sistem, v katerem je privatna lastnina institucionalizirana, kapitalisti pa odločajo, kaj bodo proizvajali (produkcija), koliko delavcev in koliko kapitala bodo zaposlili (alokacija) in kako bodo med faktorje produkcije razdelili prihodke od prodaje (distribucija).

Kapitalizem pa ima močno alternativo, ki se izogiba doslej neuspešnemu kolektivnemu upravljanj. Ta alternativa je demokratično vodenje gospodarstva ali zadružna ekonomija.

Reprezentativna timokracija

Lastniki podjetja v moderni korporaciji volijo upravni odbor, ki ga v večini primerov sestavlja okrog deset ljudi. Ti so zunaj podjetja ali pa so zaposleni v zgornjem menedžmentu. Upravni odbor določa plače, najema in odpušča delavce, apropriira presežke in jih v obliki dividend deli med lastnike. Če so dividende dovolj visoke, lastniki članom upravnega odbora izplačujejo lepe bonuse.

Timokracija je vladavina lastnikov premoženja. Čeprav je timokracija v politični sferi problematična, pa je v gospodarstvu prevladujoča oblika upravljanja.

Reprezentativna timokracija kapitalizma je vladavina lastnikov kapitala, ki s pomočjo izvoljenega upravnega odbora odločajo v lastnem interesu — torej zasledujejo interes povečevanja profita, namreč rasti dividend.

Zakaj se nam zdi demokracija v političnem okolju nekaj tako samoumevnega, v ekonomskem pa ne? Morda zato, ker politični sistem zahteva pravičnost, ekonomski pa učinkovitost?

Eden prvih zakonov, ki se jih nauči vsak študent ekonomije, je domnevni kompromis med pravičnostjo in učinkovitostjo. Znan je recimo argument, da spodbujanju egalitarnosti pri prihodkih sledi zmanjšanje iniciativnosti za doseganje nadpovprečnosti — to pa naj bi omejevalo civilizacijski napredek, ki temelji na tekmovalnosti. Nekaj podobnega slišimo tudi v kontekstu samoupravljanja.

Hierarhija moderne korporacije

V ekonomski literaturi je odprta teoretična in empirična diskusija o ekonomski učinkovitosti delavskega upravljanja podjetij. Veliko ekonomistov je prepričanih, da je samoupravljanje že v osnovi neučinkovito. Obstajata dva osrednja argumenta, ki podpirata to trditev.

Prvič, zadruge da so neučinkovite zato, ker demotivirajo delavce. Ti da v zadrugah v svoje delo vlagajo manj truda kot ga bi v primeru, če jih v to prisiljuje hierarhični sistem moderne korporacije.

To je nesmisel na številnih ravneh. Prevzemanje soodgovornosti za poslovanje podjetja in udeležbi na presežkih sta že sama po sebi močna motivacijska faktorja, spodbujata pa še dodatno ustvarjalnost in inovativnost delavcev. Delavci pod fiksnimi plačnimi shemami so demotivirani za kreativno iskanje rešitev.

Empirične študije izpodbijajo še druge, podobne špekulacije. Ekonomisti in sociologi ugotavljajo, da je v zadrugah zelo specifična delovna atmosfera, ki ne dovoljuje izogibanja delu. Bi vi sami lenarili, če bi vedeli, da morajo vaši sodelavci zaradi tega delati več in hitreje?

“Jesus Christ, the monkeys are going to run the zoo?”

Reprezentativna demokracija

In drugič, demokracija na delovnem mestu da je že sama po sebi neučinkovita. Horizontalno odločanje navrže nepotrebne stroške usklajevanja pri vsaki najmanjši odločitvi, posredna demokracija pa lahko privede do neučinkovitih rezultatov.

Teorija javne izbire (social choice theory) prinaša spoznanja, ki kažejo, da učinkovito demokratično odločanje včasih ni mogoče — recimo na podlagi Arrowovega teorema nezmožnosti. V podjetjih se običajno zatakne pri stvareh, ki se dotikajo denarja. Če zadruga zaposluje heterogeno delovno silo (nizko- in visokokvalificirano), se lahko zgodi, da pride do spora o plačnih razlikah, ki včasih ni rešljiv z demokratičnim odločanjem.

Horizontalno odločanje (neposredna demokracija) ne pogojuje zadruge. Organizirana je lahko — in največkrat tudi je — na način reprezentativne demokracije. Problem sicer ostaja tudi pri tem načinu. Recimo, da polovica zaposlenih v kooperativi predlaga plačno razmerje 1:10, druga polovica pa samo 1:3. Ta problem bi potem reševali s pogajanji in drugimi zamudnimi procesi, ki vodijo v neučinkovitost.

V ekonomski literaturi je bilo veliko debat o tem problemu. Nekdo je predlagal, da bi v takih primerih metali kovanec. Spet drugi je predlagal, da bi zadrugo že v samem statutu oblikovali tako, da bi se podobnim situacijam lahko izognili.

Primer Mondragona — skupine zadrug v Baskiji, ki v svojih zadrugah zaposluje več kot 100.000 delavcev po vsem svetu —  kaže, da je ta rešitev možna: plačno razmerje 1:6 so zapisali v sámo strukturo podjetja. Če se kdo ne strinja s tem razmerjem, se pač ne pridruži.

Zgodba o uspehu: Mondragon

Mondragon je šesta največja korporacija v Španiji, hkrati pa ena najstarejših in najstabilnejših. Tudi v času ekonomske krize. Hčerinska podjetja so med drugim proizvodni obrati, univerza, banka in bolnica. Mondragon je zgodba o uspehu. Resda je eno redkih zadružnih podjetij tako velikega obsega, vendar izpodbija teoretične špekulacije o neučinkovitosti samoupravljanja.

(Odličen, čeprav ne ravno najnovejši dokumentarec si lahko ogledate na tej povezavi.)

Posebnost Mondragona je, da jo v celoti vodijo “opice” — in to zelo uspešno. Odločanje o produkciji, alokaciji in distribuciji je v celoti demokratično. To ne pomeni, da je vsaka najmanjša odločitev stvar splošnih volitev. Upravljanje tako velike korporacije zahteva neodvisne odločitve posameznikov, ki pa jih nujno nastavljajo zaposleni v podjetju. Recimo delavci za tekočim trakom volijo svojega predstavnika, ki se v upravnem odboru v njihovem imenu pogaja in brani njihove interese v pogajanjih s predstavniki bančnikov, inženirjev itd.

En človek, en glas

Diskusija glede učinkovitosti ali neučinkovitosti samoupravljanja je obsežna, toda vse bolj se nagiba h konsenzu, da je samoupravljanje učinkovito. Resna obravnava literature zahteva doktorsko dizertacijo ali še raje obsežno knjigo — pa še to dvoje bi ji lahko naredilo krivico.

Če demokracijo sprejmemo na etični podlagi, moj prispevek pokaže, da nam ekonomske demokracije ni treba zavračati na podlagi neučinkovitosti.

Zadruge so bolj stabilne v času kriz in bolje zastopajo interese večjega števila ljudi, predvsem pa so bolj sprejemljiv način reševanja evolucijske nuje oz. osnovnega ekonomskega problema — torej zadovoljevanja potreb z omejenimi resursi.

Zadruge obstajajo in so med ekonomisti in politiki sprejete kot dobrodošla alternativa kapitalistični produkciji. So alternativa vladavini tistih, ki imajo več, nad tistimi, ki imajo manj.


OpombaTekst je bil objavljen v petek, 30. septembra 2016, na spletni strani GEP (Gibanja za ekonomsko pluralnost) pod naslovom Opice, kapitalisti in ekonomska učinkovitost. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE