V kulturnem resorju sploh ni tako malo denarja kot se zdi

Jurica Pavičić, hrvaški filmski kritik in književnik — po njegovem romanu Ovce iz mavca je Vinko Brešan posnel film Priče, po naslovni zgodbe iz zbirke Patrola na cesti pa režiser Zvonimir Jurić zelo gledljivo istoimensko mini krimiserijo za HTV — in redni sobotni kolumnist priloge Magazin zagrebškega Jutarnjega lista, se je minulo soboto lotil Sedmih mitov o hrvaški kulturni politiki.

Eno za drugo je demontiral — in demantiral! — posplošene trditve, ki se tako rade pritihotapijo v medije, ko se notranjepolitični novinarji lotijo pisati o kulturni politiki in njenem kosu znotraj koalicijskih in vladnih pogač.

Priznam, drugega od sedmih mitov — “Ministrstva za kulturo nihče noče, zato ga vsi prepuščajo manjšemu partnerju v vladi.” — je tako dobro razbil, da si moramo njegovo izpeljavo ogledati podrobneje in razmisliti, kako in kdo je ta mit gradil in razbijal pri nas doma.

Kolateralna korist

Pavičić na hrvaškem primeru dokazuje, da je Ministrstvo za kulturo od leta 1990 vedno pripadlo največji vladajoči stranki, torej HDZ ali SDP. Edina izjema je bila zadnja Milanovićeva koalicija, ko je bila od 2011 do 2014 ministrica za kulturo Andrea Zlatar Violić iz HNS, stranke takratne zunanje ministrice Vesne Pusić.

Mimogrede dodajmo: Violićeva je odstopila potem, ko je revica padla z balkona svojega vikenda.

V vseh drugih vladah pa kulturni so bili torej ministri iz vodilne stranke. Posebej izrazito se je to poznalo v času ministra Biškupića, člana “kuhinjskega kabineta” tedanjega premierja Sanaderja. Z močjo vodilne stranke v parlamentu, koaliciji in vladi in zato, ker mu je premier kril hrbet — ali pa kar njegovi državni sekretarki —, mu je uspevalo premakniti veliko: spomeniško rento na področju kulturne dediščine, davčne olajšave za filmsko produkcijo, sestavo sveta HRT, hibridno strukturo fondacije za financiranje nevladne kulture, veliko nominacij za UNESCO na področju nesnovne kulturne dediščine, center za podvodno arheologijo v Zadru…

Dejstvo, da je premierjeva soproga na veliko kopala po arheoloških najdiščih avtocestnih gradbišč, je bila pač kolateralna škoda — pardon, korist — privilegiranega položaja kulture za vladno mizo.

Uprava kot investitor

Nazaj v Magazin, k Pavičiću: zakaj torej mit o negliženci do kulture po njegovem ne drži, ampak so si vodilne stranke v resnici vedno prizadevale za ta resor?

Na z dediščino bogati in za turistične investicije dovzetni Hrvaški je glavni razlog Uprava za zaštitu kulturne baštine. Ta je za razliko od našega — samostojnega, javnega — Zavoda za varstvo kulturne dediščine organ v sestavi ministrstva. Brez dovoljenja UKZB se ne sme sprejeti niti enega prostorskega ali urbanističnega načrta, niti pridobiti gradbenega dovoljenja v zgodovinskih mestih ali zaščitenih krajinah. Poleg tega je Uprava sama velik investitor v prenove gradov, trdnjav in palač, zapovrh pa s 40-% spomeniško rento prispeva v budžet Ministrstva 5 milijonov evrov (60% gre občinam).

Zaradi vsega tega, piše Pavičić, še nobenemu ministru ni prišlo na misel, da bi Upravo izločal iz Ministrstva v samostojno ustanovo.

Slovenija pa je ta korak že naredila.

V Sloveniji to delamo drugače

Če pogledamo še druge mite, hitro razumemo, zakaj je zgodovina seganja po kulturi pri sosedih tako enoznačna: v kulturi je več denarja kot se zdi zaradi lokalnih skupnosti in parafiskalnih obveznosti kot TV naročnina. V kulturni resor sodijo tudi mediji, vključno z radijskimi frekvencami, seveda pa tudi javni zavod posebnega pomena, nacionalna RTV.

Pri nas je bila zgodba po osamosvojitvi nekoliko bolj kompleksna.

Prvi premier Peterle je zaupal resor strankarskemu kolegu Capudru. LDS je to delala na samem začetku — z bivšim socialistom Šukljetom in nekdanjim predsednikom ZSMS Jožefom Školčem —, dvakrat pa ga je resor zaupala koalicijsko ZLSD: na kratko s Sergijem Peljhanom, za en cel mandat Andreji Rihter, vmes pa po izstopu ZLSD iz koalicije na kratko še dr. Janezu Dularju.

SDS ga ni dala nikomur drugemu, kadar je bila na oblasti: enkrat ga je vodil Rudi Šeligo, drugič dr. Vasko Simoniti, tretjič — pod dr. Žigo Turkom — pa so samostojno Ministrstvo kar ukinili in ga pripojili šolstvu in znanosti. Vlada Alenke Bratušek (takrat še vodilna Pozitivna Slovenija) je pod dr. Grilcem Ministrstvo sicer vzpostavila nazaj, a je zdržala le do predčasnih volitev.

Tavšanje

Že ta hitri pregled pokaže, da sta kulturo na Slovenskem z manjšimi koalicijskimi partnerji tavšali pravzaprav samo Pahorjeva SD — z Zaresovo ministrico Majdo Širco in začasnim nestrankarskim akademikom dr. Žekšem — in zdaj Cerarjeva SMC z Bizjak Mlakarjevo in Peršakom iz Desusa. 

Glede na to, kako pomembna bitka se v hrvaški civilni družbi pravkar bije za zapuščino kratkega, a dolgoročno škodljivega mandata ministra Hasanbegovića — še dobro, da ga kot častnega člana Pliberškega voda ni bilo na slovesu pred Hudo jamo —, in koliko upov projicirajo v resen, proevropski in profesionalen HDZ-jev izbor novega ministra ali ministrice (morda prav nekdanje Biškupićeve državne sekretarke), bi si lahko nekam na rob naših družbenih bojev in front do prihodnjih volitev, predvsem pa koalicijskih sporazumov zapisali, da bi kulturo ne samo morali prestaviti v 21. stoletje, ampak jo počasi tudi vzeti upokojencem iz rok.