Disident Arnož in njegovi danes: Je slabši Drago Jančar ali Diego de Brea?
Druga premiera v soboto zvečer na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bil — 34 let po krstni uprizoritvi na taistem odru — Disident Arnož in njegovi dramatika in pisatelja Draga Jančarja. Predstava je nastala v koprodukciji med mariborsko in ljubljansko Dramo SNG.
Leta 1982 je bil Arnož z Radkom Poličem v naslovni vlogi in v režiji Zvoneta Šedlbauerja velik uspeh Draga Jančarja in celotnega igralskega ansambla.
Tokrat je bilo popolnoma drugače. Po koncu predstave je trajalo kake pol minute, da je kdorkoli sploh zaploskal, aplavz ob priklanjanju nastopajočih pa je bil mlačen, da ne rečem posiljen, brez ovacij celo za interpreta naslovne vloge, popularnega Marka Mandića.
Na koncu se mu je v zadregi in kot proti svoji volji na odru pridružil še režiser Diego de Brea.
Nekoč vsaj Hafner, danes brez politikov
In tako kot ni bilo Draga Jančarja, ni bilo niti politične naveze, ki je v Novi reviji nekoč davno delala revolucijo, rušila oblast in vplivala na nastanek nove države, ki je danes očitno nihče več ne mara.
Na krstno izvedbo prišel takratni predsednik skupščine SR Slovenije Vinko Hafner — danes pa premiera v Drami oblastí ne zanima več. Tam itak ni njihovih volilcev.
Normalnega obiskovalca, ki se morda spominja prve uprizoritve, lahko v tej predstavi šokira tako rekoč vse. Najprej zelo povprečen Jančarjev dramski tekst, ki z metaforo disidenta kot uporniškega, oblásti nevarnega nosilca družbenih sprememb ne prepriča nikogar.
Naslednja stvar je samovoljna, patetično nevrotična, postkristusovska interpretacija naslovne vloge Marka Mandića.
Najslabša komponenta predstave pa je povsem nedramatična, razvlečena, neizčiščena, neartikulirana, na nekaterih mestih obupno slaba kultura govora. Če bo šlo tako naprej, bo treba uvesti nadnapise, da bomo lahko brali, kaj igralci na odru govorijo.
Samovoljna, patetično nevrotična, postkristusovska interpretacija Marka Mandića v naslovni vlogi disidenta Arnoža Draga Jančarja na velikem odru SNG Drame Ljubljana, premiera 1.10.2016. — [Fotografija: Peter Uhan.]
Svinje in krave
Pet minut prisotnosti guvernerja iz Bostona v interpretaciji Iva Bana je bilo dovolj, da se je ves monotoni, dveurni potek predstave — potek, ne lok — z vsemi svojimi “idejami” sesul v prah in povozil vse tisto, kar se je navidez uporniškega dogajalo pred tem.
Če bi Diego de Brea imel kaj idej, bi dramo adaptiral in jo poskušal rešiti v okviru današnjih razmerij med EU in ZDA — ne pa da jo je napolnil z zaporniškimi torturami, obešanji in poskusi obešanj, davljenji in samodavljenj. To je izničilo profesorsko zavest, intelekt, sposobnost načrtovanja družbenih sprememb, analizo stanj — recimo v živinoreji: odnos med svinjami in kravami —, pa čeprav samo v obliki člankov disidenta Arnoža.
Glavnega junaka je režiser lves čas potiskal med klošarje, psihopate, neuravnovešence, nevrotike. Marko Mandić kot Andrej Arnož v taki režiji ni mogel narediti nič drugega, kot da je potenciral svoje talente vulgarno ritualnega tipa. Drugi igralci so bili ob njem postavljeni v položaj bolj ali manj nerodnih pomagačev ali sokrivcev, med katerimi eden plača z glavo za to, da je skril nek tekst.
“Če bo šlo tako naprej, bo treba uvesti nadnapise, da bomo lahko brali, kaj igralci na odru govorijo.” Z leve: Klemen Slakonja (Ksaver), Silva Čušin (Kronarca), Marko Mandić (Andrej Arnož), Nika Rozman (Ana Wolf), Vanja Plut (Kronarca), Kristijan Ostanek (Ignacij Detela(, Mateja Pucko (Kronarca) v Disidentu Arnožu Draga Jančarja. — [Fotografija: Peter Uhan.]
Policija je pametnejša
Taka dramatika danes ne more prepričati nikogar, ker vemo, da se uporništvo ni dogajalo na tak način in da je policija pametnejša. Najbolj pa je pameten guverner Bostona, ki jasno ponuja svobodo, a obenem zahteva red.
Arnož ni disident, ki bi mu kdorkoli v dvorani za kakšno njegovo idejo zaploskal. Nasprotno! Gledalci smo se najbolj bali, da mu bo kakšna odrska samotortura spodletela in da se bo resnično stegnil.
Scenografija — tudi Diega de Bree — je vse skupaj samo še potencirala s temačnim, mračnjaškim ventilatorskim vzdušjem v ozadju, z mrtvaško mizico z večkrat “mrtvim” Arnožem v ospredju in z odbojniki ob prvi loži, kjer se je nekdanji sodnik in pisatelj Vasko Polič moral bati, da ga ne bi kaj zadelo. Mikrofoni so celo po policijskih kriterijih zelo slabo funkcionirali.
Podobno črna je bila kostumografija Blagoja Micevskega. Razen vedno istih Mandićevih gat.
Boris Mihalj kot Krištof Pajek, policijski ravnatelj, in Marko Mandić kot Andrej Arnož v Disidentu Arnožu Draga Jančarja. — [Fotografija: Peter Uhan.]
Naj imajo svojo nespodobnost
Drago Jančar za večino igralcev ne bi mogel vedeti, kaj delajo v njegovi drami. So samo privesek ali pa element sokrivde in izdaje, zasliševanja in obsojanja?
Poleg Mandića kot Arnoža so igrale še Vanja Plut in Mateja Pucko kot Kronarci ter Nika Rozman kot Ana Wolf; v nekaj trenutkih izpovedovalka ali izdajalka resnice Silva Čušin kot Kronarca; bolj medli, režijsko slabo postavljeni Klemen Slakonja kot Ksaver; pa Kristijan Ostanek kot Ignacij Detela in Matevž Biber kot Mihael Vončina; Boris Mihalj kot policist Krištof Pajek je svojo vlogo izpeljal še najbolj konsekventno, ostro, z obvladovanjem situacije in miselnosti ljudi pod njegovim nadzorom.
Če je glavni moto predstave: “Nič ni bolj nespodobnega kot sreča”, kot med drugim preberemo v tekočih napisih na zadnji črni steni, potem naj jo kar imajo. Nespodobnost, namreč…
Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu v nedeljo, 2. oktobra, pod naslovom Ali je slabši Drago Jančar ali Diego de Brea?. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.