Samo bedaki in kobile: Kam lahko Slovenec parkira svoj penis?

Dobili smo novo medijsko zvezdo. Nastopila je anonimno v spontanem resničnostnem šovu sredi hlevov stožiškega hipodroma. Nastopajoči je poseksal več kobil. Kljub slabemu posnetku je bilo možno identificirat njegov spol, na lov za drugimi osebnimi podatki pa so šli organi pregona.

Moški je prišel peš in v prostor vlomil, odhod po naporni akciji pa si je olajšal z ukradenim kolesom. Prislužil si je nekaj minut slave, pa tudi zgražanja javnosti — ker kobile pač ne morejo privolit v seks s pripradnikom človeške vrste. Ogorčeni oskrbnik konj je bil prepričan, da so se na prizorišču odvijale kaznive orgije.

Policija je začela preiskovat zadevo zaradi suma mučenja živali. Potem se je v zgodbo vključilo še tožilstvo. Vlom in kraja sta sicer kaznivi dejanji, so pojasnili, pornografski del aktivnosti pa je v Sloveniji samo finančno potratna zabava — če je žurer seveda dovolj trapast, da priredi tako odmeven show, da se inšpektorji ne morejo pretvarjat, da niso nič videli.

Kam lahko Slovenec parkira svoj penis?

Ker pohotnež s svojim čevapčičem kobile ni huje poškodoval, ni dokazov, da je šlo za mučenje. Zatiralci seksualne svobode smo bili podučeni, da je spolno izživljanje nad živaljo samo prekršek, ki mu inšpektorat za veterino prisodi globo med 800 in 1.200€. 

Posilstvo živali torej ni posilstvo, temveč nekaj takega kot napačno parkiranje.

Sprašujem pa se, zakaj je parkiranje penisa v tem primeru sploh napačno.

V obsegu možnih interpretacij nosi vsak zakon moralno in etično sporočilo o minimumu sprejemljivega znotraj določene kulture. V konkretni situaciji pa nam je oblast, ki deluje v imenu ljudstva, sporočila, da je oseba, ki spolno občuje z živaljo, v prekršku samo zato, ker naša družba točno te prakse sodomije ne tolerira. Kar pomeni, da v tako imenovani demokratični družbi zaračunavajo globo zaradi uresničevanja seksualne svobode.

Če gospôda torej meni, da spolno občevanje z živaljo ni ne posilstvo in ne mučenje, potem je zapovedovanje, kako in s kom naj kdo seksa, v neskladju z načeli človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Če oseba stori prekršek, lahko predvidevamo, da je s svojim dejanjem nekoga oškodovala, prizadela. Koga je torej kobilin nepovabljeni in družbeno nezaželeni seksualni partner oškodoval? Če ni oškodoval kobile?

Ljubitelj mesa, ki se mu meso gnusi

Društva ljubiteljev in društva proti mučenju živali so javno izrazila mnenje, da je problem v zakonodaji, ki žival še vedno obravnava kot predmet.

Sama pa menim, da je to, da žival obravnavamo kot žival, še slabše kot če jo obravnavamo kot predmet. Na predmete projeciramo lastninske, čustvene in tržne simbolne vrednosti. Predmet sprejme in prenese vse. Hišni ljubljenček je že manj prilagodljiv.

Sicer pa povprečen človek goji do živali toliko empatije, kolikor traja zadovoljstvo ob prežvekovanju zapečenega in začinjenega zrezka. Pri tem se prepričuje, da je tako kot žival tudi sam del narave in da zato ni kriv, če je pač na vrhu prehranjevalne verige.

Vendar samooklicani mesojedec ne prežvekuje surovega mesa, kot to počnejo živali v naravi. To se mu gnusi. Dobro zanj. Če bi se nažiral s termično neobdelanimi kosi trupla, bi hitreje crknil. Tudi z ubijanjem si ta mesojedec nerad maže roke, odkar se mu je uspelo izolirat od narave do te mere, da uživa organizirano življenje s povišano stopnjo udobja, varnosti in miru.

Lepota narave in grozota človeka

Romantični naravoljubci me vedno spravljajo v zadrego z dobrimi nameni, ko pridigajo o čudoviti naravi in groznem človeku, ki ta planet lepote in ljubezni uničuje.

Dvomim, da se je treba bat za obstoj planeta. Človeški bedak bo prej kvečjemu uničil ugodne pogoje za svoje življenje. Romantični naravoljubci ponavadi demonizirajo tudi razum, ki da je izvor zla. Ker narava ne pozna zla. Seveda narava ne pozna zla, ponavadi bleknem, narava sama je izvor zla. Narava je predvsem okrutna vojna med različnimi živimi in ironično na smrt obsojenimi organizmi v boju za preživetje, teritorij, nadvlado in ugodne pogoje za razmnoževanje.

Človeku pa je za razliko od živali dan razum, s pomočjo katerega lahko zaznava in ozavešča vzroke različnih pojavov. Z razumom se bolje varuje pred vidnimi in nevidnimi plenilci, si lajša bolečine, zatira bolezni in oblikuje moralne koncepte, ki omogočajo bolj ali manj kakovostno sobivanje.

Ker pa povprečen človek še vedno nerad razmišlja, nam gre slabše od živali, ki svoje danosti verjetno bolje izkoriščajo. Človek je še vedno precej bolj zaskrbljen, če premalo telovadi, kot pa če še nikoli v življenju ni prebral in ustrezno razumel niti enega umsko zahtevnejšega čtiva.

Kakšno korist ima človeštvo od postavnih fit kretenov? To mi ni jasno, zaznavam pa precej škode. Sebičnost, pohlep, krvoločnost, tekmovalnost, dominantnost, požrešnost in nekultiviran seksualni nagon. Vse te lastnosti so nehumane, vendar popolnoma naravne — kot je naraven tudi strah, ki jih rojeva. Sistem civilizacijsko najbolj superiornih družb še vedno temelji na primitivnih motivacijskih vzgibih.

Problem človeka torej ni v tem, da se preveč oddaljuje od narave, temveč v tem, da se oddaljuje premalo.

Jezik, norme in običaji drhali

Kje smo na lestvici stopnje kultiviranosti, verjetno najbolj pokaže ravno odnos do narave in predvsem do živali. Gre za nivo empatije v odnosu do najranljivejšega člena. Če pomislim, da v Evropi še vedno prirejajo bikoborbe, z mirno vestjo rečem, da je stopnja retardoidne primitivnosti srhljivo visoka. iPhone nič ne pomaga.

V Evropskem parlamentu prejemajo celo prošnje za subvencije za vzreditelje bikov za bikoborbe, ki jim jih razni milani zveri in lojzeti peterleti v našem imenu brez sramu odobrijo. Počutim se ogroženo. Bikoborbe namreč presegajo dileme o nehumanem izkoriščanju živali v prehranjevalne, tekstilne in druge namene. Gre za vprašanje osnovnega stanja duha. Španci so lahko polnopravni člani Evropske unije, čeprav v imenu kulture častijo nasilje, krvoločnost in sadizem in vse skupaj uprizarjajo kot dobičkonosno obliko zabave. To je vzgoja za fašizem.

Podobno promocijo nasilja še vedno izvajamo tudi drugi narodi. Boks uprizarjamo z enako polno malho hinavskih interpretacij o domnevno vzvišenem smislu tega športa kot zagovorniki bikoborb — čeprav spodbujamo drhaljenje vsaj brez izživljanja nad šibkejšo vrsto brez možnosti, da se brani. Na tribunah aren nasilja se zbirajo množice sociopatov, ki sooblikujejo našo prihodnost in se razmnožujejo. Srhljivo!

Družba, ki tolerira takšno pomanjkanje človečnosti, ni družba z omembe vredno kulturo, temveč drhal s svojim jezikom, normami in običaji. S tega vidika je skromna zakonska zaščita živali samo eden od simptomov, ki ne presenečajo. Da je nek bednik naskočil kobilo v vsej svoji nekultivirani revščini naskočil kobilo, pa niti ni eksces.