Svoboda izbire in prosti trg so samo mokre sanje libertarcev

Pred kratkim sem se zapletel v diskusijo z mladinci, ki so člani različnih libertarnih združenj in ki propagirajo ekonomsko svobodo in prosti trg kot svetopisemski zapovedi. Pri tej propagandi me preseneča goreča, ideološka, dogmatska, skoraj verska zagledanost v postulate, ki s stališča družbenega optimuma vodijo v napačno smer.

Ti mladinci blazno zagovarjajo “ekonomsko svobodo” za vsako ceno, tudi pri osnovnem zdravstvenem zavarovanju. Saj veste: država prisilno pobere davke in potem ta “krivično zaplenjen denar” posameznikov premeša in vrne davkoplačevalcem v obliki javnih storitev — od varnosti pa do šolskih in zdravstvenih storitev.

Po mnenju libertarcev je to zločin, saj s tem ljudi prikrajša za možnost izbire. Če bi bili svobodni, bi denar, ki jim ga država pobere, sami investirali v tiste storitve v takšnem obsegu, kot se jim zdi potrebno. Kupili bi si zasebno zaščito (plačali varnostnike), plačali šolanje po lastni meri in zdravstveno zavarovanje po lastni izbiri.

Navito do maksimuma

To so seveda teoretične mokre sanje libertarcev, ki pa v realnem življenju, ko “ekonomsko svobodo” navijete do maksimuma, izgleda kot Afganistan — brez javne varnosti, večina brez dostopa do zdravstvenih in šolskih storitev.

V nekoliko blažji obliki pa je ekonomska svoboda nekaj takega kot zdravstvo v ZDA pred Obamo: petina ljudi brez dostopa do osnovnih zdravstvenih storitev, slabe javne šole za spodnjo polovico populacije in gromozanski študentski dolg kot posledica proste izbire v tržnem dostopu do univerzitetnega študija.

Precejšen del populacije ostane izločen in nima dostopa do osnovnih storitev, ker si jih ne more privoščiti. Posledično ne morejo izkoristiti svojega potenciala, saj ga nihče ne more zaznati. Iz tega pa sledi, da večina sploh ne more produktivno prispevati k ustvarjanju družbenega napredka, zaradi česar je družbeni potencial z vidika blaginje manjši.

Perverzen koncept

Ekonomska svoboda oz. možnost proste izbire je v resnici perverzen koncept, ki ga je lansirala bogata elita — in to zato, ker ni v njihovem interesu, da bi plačevali davke, namenjene redistribuciji v obliki javnih, vsem dostopnih storitev.

Bogati oz. v premožnih družinah rojeni večine teh javnih storitev ne rabijo, saj si lahko privoščijo, da plačajo bolj kvalitetne. Ekonomska svoboda je dejansko možnost svobodne izbire samo za premožne, medtem ko revnejši te izbire nimajo, saj si je ne morejo privoščiti.

Zato o ekonomski svobodi pridigajo premožni, ker svojih prihodkov nočejo deliti z revnejšimi. Pri tem jih ne briga, da je družbeni napredek zaradi maksimizacije ekonomske svobode počasnejši, zaradi povečane neenakosti in socialne stiske  najrevnejših pa je z naraščanjem kriminalitete resno ogrožena tudi varnost premožnih.

Lestvice za propagando

Libertarci bodo zdaj privlekli na plano različne lestvice ekonomske svobode, ki jih sestavljajo konzervativni think tanki — kot recimo Heritage Foundation in Fraser Institute, ki ju velike korporacije plačujejo za propagando za prosti trg — in ki kažejo, da so “bolj svobodne” države tudi ekonomsko bolj uspešne.

Seveda pa z “ekonomsko svobodo”, ki jo v osnovi definirajo z nizkimi davki, nizko prerazdelitvijo in nizko regulacijo, mešajo tudi stvari, ki pa so dejansko zasluga aktivne regulacije države (pravna država, konkurenčna politika, inovativnost, visoka splošna izobrazba, dobra infrastruktura). Šele to “popravi rezultate” pri korelaciji med indeksom ekonomske svobode in rastji oz. razvitosti.

Učbeniški koncept proste konkurence

Podoben mit je prosti trg. Če bi bil trg popolnoma prost, brez vmešavanja države kot regulatorja, bi bil po mnenju libertarcev napredek hitrejši.

Pri tem libertarci delajo osnovno napako, da prosti trg enačijo z učbeniškim konceptom proste konkurence.

Toda prosta konkurenca ne obstaja, nikoli ni obstajala in nikoli ne bo. Gre samo za koncept z zelo restriktivnimi pogoji: z neskončno velikim številom ponudnikov in potrošnikov, ki pa so vsak zase tako infinitezimalno majhni, da ne morejo vplivati na ponudbo, ter s povpraševanjem in cenami, prostim vstopom na trg, popolno informiranostjo in popolnoma enakovrednimi proizvodi.

Prosto konkurenco so si ekonomisti izmislili kot teoretski koncept, ki služi izključno kot benchmark za primerjavo z drugimi, bolj realnimi oblikami konkurence (monopol, oligopol).

Toda kako libertarcem razložiti, da jih je s prosto konkurenco nekdo grdo nategnil, ker gre pri tem samo za učbeniški konstrukt?

Težave s konkurenco

Koncept proste konkurence ima sam po sebi gromozanske težave.

Problem je v tem, da napredka ne bi bilo, če bi prosta konkurenca obstajala. V prosti konkurenci so namreč dobički po definiciji enaki nič. Takoj ko nekdo v nekem trenutku zasluži več, kot znašajo njegovi stroški, drugi to v sekundi zavohajo — in ker je vstop na trg prost (brez fiksnih stroškov), začnejo isto stvar tudi sami ponujati do točke, dokler niso vsi spet na ničli.

V prosti konkurenci ni prostora za inovativnost, saj se nikomur ne splača inovirati, ker pač od tega nič nima. Zato so vsi enako veliki, vsi enako produktivni in vsi proizvajajo povsem enakovredne (homogene) izdelke (storitve).

Fiksni stroški in ekonomija obsega

Drugi problem pa je, da so v realnem svetu dejavnosti odvisne tudi od fiksnih stroškov in tudi od ekonomije obsega, kar efektivno izničuje prosto konkurenco.

Fiksni stroški so v različnih panogah različno veliki. Če hočeš prodajati sladoled, moraš nabaviti sladoledne avtomate, hladilnike, najeti prostore, torej investirati nekaj deset tisoč evrov. Če hočeš proizvajati avtomobile, moraš investirati nekaj deset milijonov evrov najprej v razvojni oddelek in nato še v proizvodnjo. Če hočeš uspeti v farmacevtski panogi, te razvoj novega zdravila stane približno milijardo evrov.

Na drugi strani pa moraš za pokritje teh fiksnih stroškov izdelati in prodati dovolj izdelkov. V vsaki panogi zato obstaja nek prag, nek “minimalni učinkoviti obseg proizvodnje”, pri katerem se začetni fiksni in tekoči variabilni stroški pokrijejo.

V avtomobilski, elektro- in farmacevtski industriji je ta minimalni obseg pač hudo visok. Zato je igralcev na trgu zelo malo in zato v nekaterih majhnih državah, ki imajo popolnoma liberalizirano trgovino, ne morejo biti konkurenčni v določenih panogah.

Aktivna regulacija

Zato mora država v nekaterih panogah — predvsem recimo v farmacevtski — aktivno posegati in proizvajalcem omogočati monopolni položaj z ekskluzivnim izkoriščanjem patentne zaščite, da se jim sploh splača investirati v raziskovanje in razvoj. Paradoksalno mora torej država v primeru zelo visokih fiksnih stroškov podjetjem omogočati monopolni položaj, da sploh pride do inovacij.

Seveda pa se tukaj takoj zastavi vprašanje prave mere — torej na eni strani vprašanje optimalnega trajanja zaščite za inovatorje, na drugi pa vprašanje zaščite potrošnikov z vidika cenovne politike monopolistov.

Monopolisti pač radi izrabljajo svojo prednost in navijajo cene, ker ni konkurence. Razvoj torej potrebuje aktivno in večplastno, državno tržno regulacijo. O prosti konkurenci oz. o prostem trgu tu ni govora. Če bi bila, potem bodisi ne bi bilo razvoja ali pa bi dobili monopolno ali oligopolno strukturo trga z vsemi posledicami.

Prosti trg vodi v monopole

S tem pa pridemo do logičnega spoznanja, da prosta konkurenca z neskončnim številom enako velikih podjetij ni možna.

Zaradi visokih fiksnih stroškov lahko na trgu preživi samo peščica največjih. Zato prosti trg sam po sebi vodi k izrivanju konkurentov in k ohranitvi največjih podjetij. Če država ne posega v tržno situacijo, dobite na trgu monopol ali v najboljšem primeru oligopol z nekaj igralci, ki se med seboj dogovorijo glede razdelitve trga. 

Poglejte si denimo nedavni zapis v Economistu o tem, da v večini panog danes prevladuje samo nekaj največjih igralcev, ki so pokupili inovativne rešitve manjših igralcev in ki kontrolirajo trg in z lobiranjem vplivajo na regulacijo, davke in izbiro političnih elit.

Volatilnost

Še huje! Če država ne bi ščitila potrošnikov z regulacijo kvalitete proizvodov in storitev — tehnični, fitosanitarni in drugi standardi, cenovna regulacija —, bi ta peščica največjih igralcev grdo zlorabljala potrošnike. Regulacija trga je torej potrebna za zaščito manjših podjetij pred velikimi in za zaščito potrošnikov pred podjetji.

Vse to vemo že tam od goljufivih pekov v srednjem veku, ki so jih namakali v katran in perje. Popolnoma prost trg pelje v kaos in do zlorabe potrošnikov.

Ob tem pa prosti trg spodbuja tudi enormno volatilnost oz. veliko gospodarsko cikličnost (konjunkture in recesije). Poglejte si recimo tri baltske države, ki se trudijo čim bolj slediti trendu popolne liberalizacije in prostega trga: enkrat rastejo po 10% letno in več, nato pa nenadoma padejo za 15 ali 20%. Za prebivalce teh države je takšna volatilnost skrajno neprijetna, saj nimajo občutka varnosti. Zato ne čudi množično izseljevanje mladih iz baltskih držav v zadnjih 25 letih, ki se je po začetku krize 2008 še pospešilo.

Bolj ko sledite svetim teoretskim postulatom libertarcev, grši je svet. In več kot je čistega liberalizma, bolj je svet podoben divjemu Zahodu.

Opomba: Tekst je bil objavljen v četrtek, 29. septembra 2016, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Mokre sanje libertarcev. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.