Moj dom je moje svetišče. Najljubši prostor pod soncem.

Stanovanja veliko povedo o svojih prebivalcih. Koliko jim pomenijo. Zakaj jim ne pomenijo. So si naredili dom ali samo prostor, kjer spijo? So v njih samo nujne reči? Jim je mar, kakšne so? Je česa preveč? Kako so si ga organizirali? Ga spreminjajo, negujejo (pri čemer sploh ne gre samo za čiščenje? Ali je takšno, kot so ga opremili na začetku?

Ne predstavljam si, kako je živeti v prostoru, ki ga ne naseliš, temveč se vanj samo vseliš. Ali da ti nekdo drug dizajnira vse do zadnje malenkosti. Če bi si lahko privoščila, bi za velike prenove najela gradbene in dizajnerske mojstre — toda malenkosti bi si prihranila zase.

Navdihujoči obiski

Če pridem v novo ali prenovljeno stanovanje in me vse spominja na reklamni katalog, si lahko mislim marsikaj. Toda pomembno je, da se tisti, ki v njem bivajo, dobro počutijo.

Po drugi strani tudi ne razumem s pohištvom ali s stvarmi pretirano napolnjenih stanovanj. Seveda obstaja razlika med stanovanji, kjer ljudje ničesar ne vržejo stran in stvari samo kopičijo, in tistimi, ki so polni skrbno negovanih zgodb.

Taki obiski so navdihujoči. Poslušam zgodbe, odkod je kaj, čigavo je bilo prej, kako se je znašlo tukaj. To bi lahko gledala in poslušala v nedogled.

Tako kot se rada sprehajam in razgledujem po meni ljubih trgovinah s stanovanjsko opremo. Trgovin sicer ne maram, toda izjeme obstajajo. Tiste, ki nudijo velike in male stvari za stanovanje.

Oaza

Moj dom je moja oaza miru. Moj dom je prostor tihih mašin, ki me povezujejo s svetom, je pisarna, prostor zabavnih večerij in dolgih kav.

Moj dom je kot knjižnica. Povsod knjige, nekatere napol prebrane, druge se mi nastavljajo in me nestrpno čakajo.

Moj dom je lahko plesišče. Pa čeprav samo zame.

Pri meni doma je veliko rož.

Moj dom je včasih prehodni dom. Za marsikoga. Za dan ali dva, za čez noč…

Vse, kar potrebujem, je na dosegu roke. Če hočem.

Ne štejem več domovanj, ki sem si jih sestavila. Sem tiste sorte človek, ki si iz sobe ali še česa več takoj naredi dom. Z barvami, stvarmi, fotografijami. Z malenkostmi. S tem, da ga polnim ali praznim. Skoraj vsak prostor sem hitro udomačila, se z vsem svojim bitjem vanj vselila in ga poosebila.

Brusim, barvam, šraufam in sestavljam

Ker sem v Ljubljani živela že v veliko stanovanjih na različnih lokacijah, popolna preobrazba ni bila vedno možna. Takrat sem pač sobivala s tujimi kuhinjami in tistimi nujnimi kosi, ki jih nisem mogla ali smela zamenjati.

Dobro pri tem je bilo, da sem začela trenirati prostorsko domišljijo. Če mi je manjkala polica za knjige in je nisem mogla kupiti, je iz lojtre nastala knjižna polica. Danes pogost kos pohištva v trgovinah. Za lepo ceno.

Manjši leseni stoli so lahko postali fantastičen regal, omara je iz sobe naredila dvosobni prostor. Dežnik je lahko luč. Z nič denarja in nekaj domišljije se dá marsikaj.

Še danes kombiniram, razstavljam, sestavljam, iščem obstoječim predmetom novo namembnost, vsebino. Prejšnje življenje je v škatlah, malo na stenah, babičini salonarji ob postelji. Šolska uniforma iz tuje dežele namesto slike. Nimam velike ure, imam pa na steni filmski kolut.

Rada dobivam stvari, tudi kose pohištva od meni ljubih ljudi, ki jih ne potrebujejo več. Imam občutek, kot da so se malo naselili pri meni, da je del njih pri meni doma. Da odsluženim stvarem podaljšujem življenje in dopolnjujem zgodbe. Brusim, barvam, šraufam in sestavljam.

Dom doživljam kot nekaj zelo živega. Tu bivam s spomini, lepimi in žalostnimi, veselimi in… navadili smo se drug na drugega in prav prijetno sobivamo. Udobno nam je. Domače.

Stanovanju se pozna, da je moje

Spreminjam in premikam vse, kar lahko. Ko sem bila žalostna, sem v vsaki sobi eno steno pobarvala v vesele, prijazne, tople barve. In potem sem čez čas, ko sem bila boljše volje, vse prekrila z belo.

Stanovanju se pozna, da ga v glavnem sama — občasno s pomočjo očeta in prijateljev — spreminjam. Nosi vse moje karakterne prednosti in pomanjkljivosti.

Tudi to imam po starših. Vsakič, ko pridem k njima na obisk, je nekaj drugače. Kakšna nova malenkost, morda samo barva. Isto pohištvo na drugem koncu ali razstavljeno tako, da zgleda kot novo.

To je ta ljubezen do negovanja lastne sobe, spreminjanja po obdobjih in razpoloženjih. Mi Ježi v vsakem stanovanju vidimo, katera stena ni nosilna ali nujna in katera je čisto narobe postavljena. Sami podiramo, gradimo, barvamo, sestavljamo in belimo.

Udobno in domače v tišini

Ko treniram, kako bo, ko bo končno bolje, si to predstavljam v svojem domu. Odlična motivacija. Spravi me v dobro voljo in mi vliva vero, da tisto, kar zdaj ne štima, enkrat bo.

Veselim se potovanj, morja, obiskov po bližnji okolici in vrnitve domov. Če sem nerazpoložena ali utrujena, sem najraje doma. Nikoli nisem bežala od doma, nasprotno, prej sem bežala domov od marsičesa.

V bistvu imam več domovanj. Redko zahajam na ljube obiske, ampak ko sem tam, sem doma. Ker vem: dom je tam, kjer so doma ljudje, ki so nam dragi.

Najlepše pa je pri meni doma. Varno in udobno. Ko to pišem, je na obisku prijateljica. Sedi na balkonu in dela, kar pač mora narediti. Jaz pa pišem o domu. Obe se v tišini počutiva udobno in domače.