Še premalo o nadškofu Šuštarju, o spravi pa še preveč

Ob 25-letnici samostojnosti je Mohorjeva družba izdala knjigo Jerneja Vrtovca z naslovom Vloga nadškofa Šuštarja pri osamosvojitvi Slovenije. Predstavitev je šla precej neopazno mimo prireditev ob jubileju in tudi drugih knjig, ki so ob tem izšle.

Šuštar je bil najbolj priljubljeni slovenski škof in nadškof, ker je bil notranje najbolj čist, najgloblji. Njegov etos je temeljil na pristnem krščanskem nauku. Bil je človeško odprt do vseh, veliko stikov je imel tudi z laičnim svetom, torej z ateisti, ki so ga prav tako cenili in spoštovali. Mnogi z njim prijateljevali in ga preprosto povedano imeli radi.

Nadškof Šuštar si je med študijem v Rimu in večdesetletnim bivanjem drugje v tujini pridobil širino, ki je povprečni Slovenci nimajo. V praksi pa je nadaljeval misli akademika dr. Antona Trstenjaka iz knjige Slovenska poštenost.

Slovenske poštenosti ni več

Ko ugotavljam, da slovenske poštenosti danes ni več, moram okriviti protidržavno in protinarodno ravnanje vladajoče politike in vseh krogov gospodarskega delovanja za kar dolga, dolga leta nazaj — na žalost pa tudi denarno poslovanje slovenske Cerkve, ki so ji verniki s certifikati zaupali premoženje. Pri tej lakomnosti Šuštar ni sodeloval.

Iz knjige je seveda razvidna predvsem Šuštarjeva dejavnost, vendar je bila v ozadju prisotna še druga, oblastniška, v cerkvenih vrstah. Ta je na koncu pripeljala do tega, da Šuštar ni postal prvi slovenski kardinal po goriškem nadškofu in ilirskem mtropolitu Jakobu Missii.

Kot je razumeti iz knjige, ga je to bolelo — čeprav verjetno ne toliko zato, ker ni postal kardinal, temveč bolj zato, ker je zaznal ali celo jasno videl oblastniške težnje in pohlep dela Cerkve. To je že kmalu po njegovi smrti pripeljalo do znanih ukrepov tako civilnih sodišč kot Vatikana, vse pa na izrazito škodo tako Cerkve kot vernikov.

Dokumenti, ki so

Knjiga prinaša neverjetno veliko dokumentov o Šuštarjevi dejavnosti — lahko bi rekli kar cerkveni, čeprav je bila posredno tudi politična in civilna. Zavzemal se je za priznanje Slovenije kot samostojne države, še prej pa za referendum o osamosvojitvi. Vsi ti dokumenti so faksimilirani.

Objavljene so tudi premnoge fotografije Šuštarjevih srečanj z ljudmi iz sveta politike in Cerkve — od papeža Janeza Pavla II. pa do nemških, avstrijskih, ameriških, poljskih, francoskih, švicarskih državnikov…

K Šuštarju so se zatekali mnogi desni politiki — zlasti Lojze Peterle kot predsednik osamosvojitvene vlade —, za katere so časopisi že takrat pisali, da hodijo k njemu po napotke za vodenje države. Pojavljali so se tudi konkretni napadi nanj, češ, Cerkev se preveč vpleta v državo (Jožef Školč). V knjigi so objavljeni viri, verjetno še ne vsi. Avtor se preveč zateka k enostranskim pričevalcem, manj pa k drugim, ki so s Šuštarjem prav tako sodelovali.

Dokumenti, ki jih ni

V knjigi pogrešam pričevanja in fotografije Šuštarjevega bolj civilnega, zlasti kulturnega delovanja, recimo v zvezi z blagoslovom novega gledališča v Novi Gorici pred večtisočglavo množico. Šuštar je s tedanjim predsednikom Kučanom podprl takrat komaj zasnovano vseslovensko kulturno akcijo Imago Sloveniae z obiskom gradu Bogenšperk. Na Delo je prišel na predstavitev božičnih znamk Pošte Slovenije. Obiskoval je tudi druge kulturne dogodke, celo precej osebne.

Manjka tudi čisto faktografski koledar Šuštarjevih aktivnosti s konkretnimi, preglednimi vsebinami, ki bi se jih dalo primerjalno vzporejati s siceršnjo politično ativnostjo slovenske vlade, parlamenta, predsednika države…

Manjkajo tudi pričevanja tistih, ki so Šuštarja zelo dobro poznali. O njem je napisal portret, preplet osebnih pričevanj in srečevanj takratni član predsedstva, akademik Ciril Zlobec — ki pa v tej knjigi ni omenjen niti z besedo. Prav tako tudi ne člana predsedstva dr. Matjaž Kmecl ali dr. Dušan Plut. Predsednik parlamenta dr. France Bučar je v knjigi omenjen samo enkrat.

Šuštarja je zelo cenil in imel z njim stike — in ga tudi obiskal v Zavodu sv. Stanislava — dr. Janez Drnovšek.

Razprava o spravi

Največji problem te knjige pa je avtorjevo nepotrebno osebno razpravljanje o narodni spravi, ki se mu na koncu knjige pridružuje še ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik kot njegov mentor.

Sprava je bila dosežena na spravni slovesnosti v Kočevskem rogu — potem pa se je začela sprava kot politika. Ta traja in traja še danes. Še več! Kot je na predstavitvi knjige Rosvite Pesek o dr. Francetu Bučarju izjavil evropski poslanec Lojze Peterle, ne gre samo za odsotnost sprave, temveč že kar za podaljševanje državljanske vojne.

O spravi je v knjigi nesorazmerno veliko napisanega. Avtor ne upošteva, da izhaja na desetine knjig, ki osvetljujejo zgodovinske dogodke med vojno in po njej, da odkopavajo pobite žrtve in da so aktivnosti glede tega precej večje, kot bi si mislili.

Tega v knjigi ni zaznati. Iz nje veje neka spravna nestrpnost, neučakanost — pa ne toliko v smislu človeških čustev, temveč bolj za potrebe dnevne politike, za poravnavanje računov.

Pretirana pozornost, ki si jo je ob koncu knjige na račun nadškofa Šuštarja uzurpiral pomožni škof Anton Jamnik, sicer njegov nekdanji tajnik, ne da bi kaj konkretnega povedal ali sugeriral — in pri čemer Šuštarja sploh ne omenja —, je spet znamenje nekakšnega politikantstva, seveda skritega, proti kateremu je Šuštar s svojo pokončnostjo vedno bil.

Knjiga hote ali nehote izda, kako visoko nad vsemi je bil v resnici nadškof dr. Alojzij Šuštar.

Jernej Vrtovec: Vloga nadškofa Šuštarja pri osamosvojitvi Slovenije. Mohorjeva družba Celje, 2016. 296 strani, ISBN 978-961-278-270-2, 25€. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu v torek, 27. septembra, pod naslovom Vloga nadškofa Šuštarja pri osamosvojitvi Slovenije. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.