Zakaj ne o samomorih v medijih? Zanimanje ni naslajanje, temveč sočutje!

O medijskem poročanju o samomorih sem nekoč že pisal, vendar zadevi ne pridem do dna in ji najbrž tudi ne bom. O tem ne bo nihče rekel zadnje besede. Medije še nekako razumem(o), samomora pa seveda ne. Ker je verjetno ultimativna človeška nesreča. Taka smrt nikogar ne pusti neprizadetega — četudi gre za človeka, ki ga nismo poznali.

V Sloveniji (in še marsikje) velja, da je samomor kot news tako rekoč tabu. Poročanje ali celo samo omenjanje je skoraj absolutno prepovedano. Sankcije so resda samo moralne, vendar hude.

Ne vem, kaj si naj mislim. Po eni strani razumem, da je v teh primerih bolje biti tiho. Toda po drugi vendarle nagonsko čutim, da pri tem nekaj ni prav. Da mogoče ni edina možnost, da bi se mediji v zvezi s samomorom delali slepe in gluhe.

Teorija in praksa

Tako se glasi 22. člen kodeksa DNS:

“Novinar o samomoru in poskusu samomora poroča le, če to narekuje javni interes. Pri tem vzroke in okoliščine samomora ali poskusa samomora navaja previdno. Ne navaja metode in kraja dejanja. Identiteto osebe, ki je storila ali poskusila storiti samomor, razkrije le, če za to obstaja javni interes. Izjema je poročanje o zgodovinskih osebah.”

To seveda zveni prav. Ampak to je samo teorija. V praksi pa se mi tudi ne zdi vedno narobe.

Ne prvič citiram novico iz New York Posta, ki jo citira Alain de Botton v knjigi Novice: Navodila za uporabo (ki sem jo prevedel).

“Zdravnik z Manhattna je včeraj zgrmel v smrt 30 nadstropij nižje v svoji stolpnici na Upper East Side v domnevnem samomoru, so povedali policisti in priče.”

“Telo dr. Sheldona ‘Shelleyja’ Steinbacha, 68 let, anesteziologa, je treščilo na balkon v prvem nadstropju poslopja na V. 63. ulici 246 ob 9:35. ‘Slišal sem strašen udarec. Pogledali smo ven in ga videli. Njegovo telo je dobesedno razneslo,’ je povedal stanovalec Jonathan Kershner, 25 let, ki živi dve nadstropji višje kot je doktor pristal. ‘Potem je prišel vratar in rekel, da neka ženska išče svojega moža,’ je dodal Kershner.”

“Steinbach je imel stran na Twitterju, vendar je ni updatal od oktobra 2011. Osebni opis na njegovem accountu se glasi: ‘Sem anesteziolog v New Yorku in se imam super. Poročen. Ljubitelj aerobnih dejavnosti in glasbe.’”

Samomor je intriganten

Čeprav je NYP tabloid, se mi ta tekst ne zdi nepieteten. Napisan je po vseh profesionalnih pravilih. Resda je napisan slikovito, morda za koga celo drastično, vendar tako, da v človeku zbudi žalost in grozo — da ne rečem eksistencialno anksioznost. Morda še bolj, kot če bi nam za ta dogodek nekdo povedal individualno — kot priča ali iz druge roke.

Ne slepimo se. Samomor je intriganten, ker je strašen simbol nedokončane človeške eksistence. Zanima nas. Zakaj je človek to naredil? Ali če slučajno vemo — ali si mislimo, da vemo — zakaj, nas zanima, kako ga je naredil in kako je to sploh zmogel. Kaj si je mislil? Kako hudo je bilo?

Kruta moralistična pomota je, da mediji o samomorih ne bi smeli poročati zato, ker se mi bralci ali gledalci potem nad to nesrečo naslajamo. To trditi je nesramno. Kdo hudiča se naslaja? Zanimanje ni naslajanje. Naše zanimanje je vendar posledica sočutja in vživetja, ne pa uživanja v tuji nesreči!

Zagotovo obstajajo drugi argumenti proti medijskemu poročanju o samomorih, ampak tale je pa res dušebrižniški.

Brez dovoljenja in vprašanja

Še nekaj mi gre po glavi. To sem danes objavil na Facebooku, ko sem pušnil Vezjakov članek o zadnjem takem primeru.

Ali je že kdo pomislil — vsaj v Sloveniji, kjer je to še bolj pereče kot drugje —, da morda obstaja korelacija med to skoraj absolutno (moralno) prepovedjo medijskega poročanja o samomorih in eno najvišjih stopenj samomorilnosti v svetu?

Hočem reči: ali sta ti dve vzročno povezani ali pa gre za dve posledici naših ne čisto natančno diagnosticiranih nacionalnih ran? Je možno domnevati, da bi lahko bilo normalno poročanje o samomoru način preventive? Normalno v tem smislu, kot da gre za smrt v prometni nesreči ali za umor. Z dolžnim novinarskim profesionalizmom, seveda.

Ne vem. To ni predlog. Sprašujem se samo, ali morda vendarle je kaj na tem. Nisem dovolj pameten, sem samo dovolj žalosten. Rad bi samo, da o tem razmislite. Pa da nihče ne bi odhajal brez dovoljenja in vprašanja.