Knafelci, kaveljci in korenine: Zadrega osrednjega Panama newspaperja

Bojan Požar je pred kratkim dokazoval, da v.d. odgovornega urednika Dela Gregor Knafelc posluje z davčnimi oazami — in da je to silno nerodno v luči Delovega kitenja s preiskovalnim perjem mednarodnega novinarskega projekta o Panamskih papirjih.

No, nerodno je tudi sicer.

Novica se ni prebila do največjih medijev. Pa bi se verjetno morala. O tem je poročal samo Večer 14. septembra (tudi z nekaj neskrite privoščljivosti konkurenčnega časopisa), Knafelc pa je nato poslal demanti.

Poglejmo si v kratkem, kakšno obrambno taktiko je pri tem ubral.

Prva Knafelčeva trditev, da ni res, da se je izmikal razkritju, ker da to sploh ni “nikakršno razkritje”. To argumentira z razlago, da je bilo poslovanje družbe Grecom “transparentno”, “dostopno v javnih bazah”, “ima poravnane davčne obveznosti” in da v njenem poslovanju “ni nič skrivnostnega ali spornega”.

Nova semantična kalibracija

Ta del obrambe ne more vzdržati. Po Delovih standardih je poslovanje v davčnih oazah že samo po sebi sporno. Kot so zapisali v kontekstu objav Panamskih papirjev, moramo do te prakse gojiti “ničelno toleranco”.

Obramba ne vzdrži niti vsebinsko. Knafelc poskuša pojem razkritja definirati v omejenem obsegu in na ta način ubežati očitkom. Izraz razkritje je popolnoma ustrezen za objavo informacije, da je Knafelc kot direktor posloval v davčnih oazah. Poskus nove semantične kalibracije — ki je v.d. niti ne razvije — ne more biti prepričljiv manever.

Umetna dihotomija

Drugi element v strategiji Knafelčeve obrambe, ki želi zanikati trditev, da se je izmikal, ker da Grecoma ne vodi več, pa je bil naslednji:

“Dejstvo je, da nisem več direktor družbe Grecom, pri čemer ni šlo le za ‘formalen prepis’, […] saj družbe niti formalno niti neformalno ne vodim več jaz. Zato sem Požarju odgovoril, da bom preveril podatke, o katerih me je spraševal, in mu odgovoril, a te priložnosti seveda nisem dobil.”

Knafelc torej želi povedati, da nihče ne more trditi, da se je izmikal, ker da ni več direktor in da ni šlo samo za formalen prepis na osebo — ki je po Požarjevih trditvah njegova partnerka —, temveč da ga ne vodi več niti formalno niti neformalno. Ker ni direktor, še nadaljuje, bi šele moral preveriti nekatere podatke, da bi lahko ponudil odgovor.

Na ravni povedanega je ta del Knafelčeve zavrnitve videti smiseln. Vendar prepričljivost skazijo trije pogoji.

Prvič, Knafelc je še vedno in ves čas lastnik tega podjetja.

Drugič, prepis podjetja je morda opravil na partnerko ali s sabo povezano osebo — česar ni zanikal.

Tretjič pa gre za umetno dihotomijo “sem bil direktor/nisem več direktor”. Tudi če ni več direktor, ga to ne razbremenjuje — sploh pa ne v luči dejstva, da je še vedno edini lastnik.

Ni prvič, da je lastnike Dela nekdo povezal z davčnimi oazami. Knafelc je prišel na ta položaj neposredno s funkcije, ki jo je opravljal pri idrijski družbi FMR — in že pred letom je Stojan Petrič zanikal, da opravlja posle v povezavi s podjetji v Luksemburgu oz. davčnih oaz.

Spoštovanje in sloga

Knafelca imam na sumu, da ni zelo iskren niti v svojem opisu odlične atmosfere, ki da vlada med novinarji Dela:
- “Neutemeljen pa je tudi zapis o tem, kaj naj bi moje imenovanje za v.d. odgovornega urednika Dela pomenilo v novinarski srenji. Z novinarji in uredniki Dela namreč tvorimo dobro ekipo, v kateri vladata spoštovanje in želja doseči skupne cilje.”

Naj spomnim na blog Marjana Zlobca, ki vsebuje že kronološki arhiv odpuščanj na Delu in novinarskih stisk po prihodu novih lastnikov. Pa tudi na mnenje DNS, ki je ob njegovem imenovanju opozorilo, da “gre za podjetnika oziroma piarovca, ki nima nobenih novinarskih in uredniških izkušenj, celo več, na mesto prvega človeka prihaja v uredništvo nekdo z ‘nasprotne strani’, ki je doslej v medijih ščitil izključno interese svojih strank.”

Seveda lahko razumemo, da Delo v svojih razkritjih znanih Slovencev, ki so jih našli v dokumentih o sistematičnih zlorabah poslovanja v davčnih oazah, ni moglo navesti svojega novinarskega šefa. Po vsem sodeč pri podjetju Grecom niti ne gre za posebej velike zneske.

Je pa povsem nedopustno, da je zgodba šla mimo večine novinarjev. Začetni očitek o moralni hipokriziji Dela je zato mogoče razširiti na domačo novinarsko srenjo v celoti.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v nedeljo, 25. septembra, pod naslovom Urednik Dela, davčne oaze in moralna zadrega. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.