Men se ne da več pisat. Manipulacija je moj middle name.

Men se ne da več pisat. Ne veseli me več, čutim pritisk. V Konzorciju je Kolumniatrija izpostavljena zraven Vojnovića in Kumerdejeve. Obema napovedujejo Kresnika drugo leto. Kaj čem še več? Čist ponesreč sem dosegla vse. In me ne rajca več.

Ko se zagledam tam v knjigarni, sploh nimam občutka, da sem to jaz. Niti da je to moj tekst, niti da je to moj pionirski ksiht na platnici. Nč mi ne da, nč mi ne pomeni. Kokr da sem mrtva. Pa da od daleč gledam svoje življenje.

Nimam občutka, ko sem prišla ta teden na en urad in je začela una tam vsa vesela cvilit, da kako me je sodelavka hvalila, pa da bi ona tud mela knjigo. Pa ko pride fotr z Murterja pa ti reče, da je bla tam ena iz Konzorcija, pa je da je o men govorila. Pa ko je bratranec na Cresu, pa se njegova žena začne dret: “Lej, k una Terezo bere!” In pol še frendi postanejo. Pa ko pride do brata s frendom en filozof pa mu prvo stvar prijavi: “A Vuk si ti al kaj? Kej v žlahti s Terezo? Sem glih njeno knjigo prebral.”

Luzerjem ne rata

Gledam od daleč in sem dejansko mrtva. Zabavajo me sam še take stvari, da so v knjižnici v Šiški spizdili eno mojo knjigo. To! Vi sam kradite, knjižnice pa bojo že nove knjige nabavile. Nekoč sem jaz tud doma vse knjige pobrala, jih znosila okrog po vseh antikvariatih. Danes pa delajo to drugi z mojimi knjigami. Obdobja so to, nč več.

Enkrat sem srečala enga iz svoje preteklosti, k mi je prijavil: “Pa kako je teb to tko ratalo? Sej mi smo sam eni taki luzerji.”

Prvič: ratalo my ass. Naredila in dosegla vse sama. Drugič: če si ti tak luzer, da si kr samga sebe za nekaj zapečatil in poštempljal, pol si pač točno to. En navaden luzer. Sam si si rekel, kaj si, in si postavil meje.

Obdobje, človek, obdobje.

No, men se ne da več pisat. V treh letih dve knjigi, kaj čem lepšega. Sploh pa ne dans. Čist zmačkana pa skurjena.

Taka sem pa sam zato, ker sva z unim kretenom spet klepetala do ne vem kdaj. Z unim, k je razčefukal moj komp in s katerim v tretje ne gre rado. Oh, ko me ne bi znao, skupo bi me platio.

Ko je blo na začetku govora o tem, kok knjig sem oh in sploh zdilala, sem si mislila: “Ljudje božji, pa a vi sploh veste, kokrat sem se mogla v življenju ‘prodajat’? Manipulacija je moj middle name. In pol ne bi bila sposobna dilat knjigo?”

My way or highway

Seveda, da ni ostalo pri tistem “ne piši mi več”. Ko te jebe. My way or highway. Na lopovsko sem ga iz Trsta spet konektala: “Ej, jaz sem skulirana.” Itak, da sem ga spet na svojo stran dobila. Sej mogoče si še zdej nočem priznat in iščem izgovore povsod drugje, ampak v resnici vem, da je sam alkohol problem.

Se spet zmeniva za drink (ker v tretje gre rado, a ne?) in se en dan prej skregava. Pošljeva v konkreten kurac, od blokiranih mailov do: “Da ne bi še kdaj o men pisala!”

Marš! Ti boš men govoril! Marš! Toži me, pizda ti vse! Založnik se sam za glavo drži. 

Počakala sem en mesec in mu na FB poslala sporočilo (če so že maili zablokirani): “Manjkaš mi.” In spet. Pa spet v vrtinec in odplesat tri kitice. Na konc se vedno žaliva. Probava premagat ego en od drugega. Končava pa: ”Kaj mi sploh pišeš?” in “Kaj mi sploh odgovarjaš?" In tko spet do treh zjutri.

Založnik pravi: ”Zakaj se zmer stepeta v peskovniku?” Mah, ker smo nori. V bistvu se ne maramo. Dol nam visi. Ampak jaz še kr nekam silim sam zato, da bi dosegla svoje iz čistega dolgčasa.

Zakon močnejšega

In sem šla k bratu stokat o svojem življenju. Mulc je zdej spet nazaj v Sloveniji. Glede na to, da sva se za par let zgubila, se zdej iščeva nazaj. Zanč sem ga prvič slišala po rusk govort po telefonu. Sem skor umrla od smeha. Tko k on, ko me je prvič slišal portugalsk govort.

In mi mulc razlaga, vmes pa dela un svoj 3D design. Debata je bla neki o zakonu močnejšega.

“Ti sploh ne veš, seka, kako je blo na moji srednji šoli. Mi mulci kadimo tam joint, hipijada, zraven šole, potem pa kr naenkrat uleti banda. Kao mi najjači na motorjih. Skoč capo di banda dol, zagrab mojga sošolca za vrat in ga drži ob steni, da ga bo potolkel.”

Predstavljam si svojga brata, k je bolj pr ta pridnih, da bi ob tem znal bit šokiran. Vsaj jaz bi bla. Ker bi lahk sam bombe padale po vseh.

Sam pazi ti njega. Itak. Od Tereze brat.

“Ej, Crni!” (capo di banda). “Ful maš dobr uhan. Jaz bi tud mel tazga.”

Si prov predstavljam ksiht od Crnija in ostalih kompanjonov, pa od unga še zmer tam nalepljenga na zidu. Morš bit glup, da padeš na to foro, ampak Crni je očitno bil. 

In moj brat resno dalje: “Kje nabavim? Top, res.”

Crni je unga reveža kr spustil in začel ves ponosen razlagat o uhanu. Ker je rabil sam potrditev. Od takrat so mel brat in frendi mir pred Crnijevo bando. Ko so se kje zagledali po šoli, je blo tist: “Kje si, stari.”

Varke

Same varke. To sem tud jaz izigravala celo življenje. Morš bit vedno 20 minut pred drugimi, pa met njihovo psiho preštudirano v sekundi.

Enkrat mi je en policaj, ko sem bla stara ene 18, na policijski postaji rekel: “Pa kaj ti misliš, da v filmu igraš?” En drug policaj pa mi je leta kasnej rekel: “Dej, pejt ti za odvetnika al pa na radio delat.”

Ko se odločim, da te bom izmozgala, te bom. Ko mi je brat zdej rekel: “Veš, Tereza, morm priznat, res si se spremenila. Zdej nisi več una pijavka. Ti sploh ne veš, kok energije si mi požrla,” se sploh nisem dost zamislila. Ker je sam obdobje.

E moj brat, kreativec.

Včer sem dobila en munjen flash pa šla klicat fotra: “Ej, fotr, ti si leta 82 naredil logotip za OŠ Janez Levec?” (Še dans je isti.) “A tista dva zmučkana v puzzlu sva jaz pa brat?” Jao.

Ampak mulc mora drezat še naprej: “Dej, Tereza, povej mi sam, kje so uni moji snowboardi končali.”

Hja. V antikvariatu ziher ne.