Jolie/Pitt: Poza brez teksta, družinske vrednote, vzgoja otrok za telebane

24.9.2016 / 06:10 10 komentarjev
Da projektno podjetje Brangelina ni bilo in oznanjalo nič posebnega, je pripomoglo tako k njegovemu uspehu kot propadu.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Novica tedna, da se Angelina Jolie in Brad Pitt ločujeta, je ena izmed tistih, ki se jih je javnost naučila umeščat v kategorijo s slabšalnim predznakom. Najbolj pridni učenci iz različnih držav po strastno prebranih prispevkih pokurijo zavidljivo število minut svojega življenja za objavljanje zgroženih komentarjev o rastoči tabloidizaciji medijev. Koga brigata jebena Angie in Brad, ko pa je na svetu toliko pomembnejših problemov, nagovarjajo s slabo vestjo bolj sebe kot druge, da se kar kadi izpod prstov na tipkovnici.

Medijskim profiterjem pa se ob dogodkih in odmevih, ki pritegnejo masovno pozornost, narišejo nasmeški na ksihtih — pa če gre za naravno katastrofo, politično krizo, gospodarski zlom, vojno, teroristični napad, umor, smrt, zabavo leta, seksualni škandal, poroko ali ločitev.

Nadzorovana čutnost in spremljevalec brez teksta

Težko bi se odločila, ali se mi zdijo za “evolucijo” človekove mentalitete bolj škodljivi površni in tendenciozni prispevki o pomembnih družbenih vprašanjih ali pa prav tako površni in tendenciozni prispevki o drugorazrednih temah. Precenjevanje neresnega obravnavanja resnih zadev je vsaj toliko naivno kot podcenjevanje resnega obravnavanja navidez neresnih fenomenov. 

Na vrh lestvice pomembnosti v ljudskih srcih se bo vedno prebila tista zgodba, s katero se bo vsaj v določenem aspektu povprečje najlažje identificiralo ali želelo identificirat. Če kdo, sta Angelina Jolie in Brad Pitt popoln model povprečja. Mokre sanje mentalno lenobnega posameznika, ki pomisli: “Wow, to bi pa tudi meni lahko uspelo, če bi imel priložnost!” Angelina Jolie se je naučila pozirat pred kamerami, ker za ustvarjanje dobrih, kaj šele nepozabnih vlog pač ni podedovala talenta po očetu. Okej, v filmu Gia ji je uspelo uprizorit sámo sebe v divji mladostni fazi. Isto vajo je ponovila še v filmu Nore in svobodne, za kar so ji poklonili oskarja.

Potem je na žalost odrasla. Nič več nora in svobodna je postala normalna in zategnjena. Preobrazila se je v okamenelo skulpturo moderne verzije Afrodite, ki zna pred kamerami pozirat z enim samim zamrznjenim izrazom nadzorovane čutnosti na obrazu.

Brad Pitt pa je bil idealen za vlogo spremljevalca. Dolgočasen in brez teksta. Igralec sicer ni slab, je pa poleg Matta Damona tisti hollywoodski fenomen brezkrvnosti, ob katerem se vedno znova sprašujem, kaj je narobe. Ker tip vse uprizarja pravilno. Pusti me pa tako mrtvo hladno, da se moram po ogledu filma prav prepričat, če se nisem zbudila v krsti.

Potem je na žalost odrasla. Nič več nora in svobodna je postala normalna in zategnjena. Preobrazila se je v okamenelo skulpturo moderne verzije Afrodite, ki zna pred kamerami pozirat z enim samim zamrznjenim izrazom nadzorovane čutnosti na obrazu.

Podjetje za recikliranje družinskih vrednot

Angie in Brad sta bila kot lična embalaža, ki čaka, da jo mediji nafilajo z vsebino in dodajo napise. Paket pod blagovno znamko Brangelina je vseboval bolj ali manj sublimna sporočila, o čem naj sodobni potrošnik sanja, ko se sprašuje o svojem odnosu do partnerstva in družine.

To je tema, ki se dotika vsakogar in se z intimnega vidika nikomur ne zdi trivialna. Hkrati pa gre za domači teren za blodnje zmedenih in čustveno razrvanih ljudi, ki komaj čakajo na navodila. Ni čudno, da so mediji pograbili izjavo nekega mladeniča, ki je zastokal v mikrofon, da ne ve, kako bo njemu uspelo, če Angelini in Bradu ni. Zaskrbljenega revčka nihče ni vprašal, kaj točno misli, da njima ni uspelo, kar bi njemu moralo.

Cilj profitabilnega projekta Brangelina je bila predvsem reciklaža in posodobitev izumirajočih tradicionalnih družinskih vrednot s podobo zvezdniškega para. Smoter njune humanitarne dejavnosti je bil postranskega pomena in v soju žarometov samo toliko, kolikor je bil njun.

Koncept patriarhalne družine

Koncept patriarhalne družine je temeljil na kvantiteti življenja. O ljubezni so si upali sanjat uporniki, zaljubljat so si drznili pesniki. Spolna vloga je bila jasno začrtana. Zaradi eksistenčne odvisnosti ženske od moškega je bila družina podjetje z gospodarjem in sužnjo, ki prideluje otroke in ohranja človeško vrsto. Premožni so s preračunljivimi porokami do groba ohranjali kapital v svojih vrstah in so si zato lahko privoščili tudi sprostitev. Revni sloj pa je bil — kot ponavadi — dosmrtno jebena stranka političnega koncepta.

To je bil tudi čas, v katerem so ženske, utrujene od serijskega rojevanja, dolgočasenja v gospodinjstvu ali kurbanja po bordelih hitreje izgubljale voljo do življenja, se starale, venele. Moški so imeli več svobode in lahko ostajali v boljši formi. Vendar so se ob vojskovanju in trdem garanju za kruh prenekateri prav tako hitro postarali in pogršali, obležali na kavču v depresiji, se nemarno razvampali in po možnosti še zapili.

Kot večini gospodarjev, ki jim odpove kompas, jim ni bilo nerodno opletat s kretenizmi. Svoje komplekse so skrili v vsiljeno idejo, da njim pa v očeh žensk ni treba bit lep, saj so vendar pametni. Ker večina žensk z omejenim dostopom do izobraževanja ni zmogla razvit posebne zaloge pameti — denarja pa tudi ne —, so se z idiotskimi puhlicami o naravno privlačnih in pametnih starcih, ki jim kot na grdoto in neumnost obsojene starke ne morejo parirat, pač večinoma sprijaznile.

Vsaj do feministične revolucije. Enakopravnost in demokratizacija sta Zahodnjakom prinesla več svobode in s tem tudi razmišljanja o kakovosti življenja. Otrok ne pride več toliko na svet, kolikor bi jih bog dal. Toda za ljudi, ki v razvoj osebnosti vlagajo malo in se temu primerno bojijo samote, sta svoboda in izbira težko breme. Še vedno čakajo na kratka in jedrnata navodila, kaj naj počnejo sami s seboj, kako in s kom naj fukajo, kaj naj mislijo in katerim ciljem naj sledijo.

Za ljudi, ki v razvoj osebnosti vlagajo malo in se temu primerno bojijo samote, sta svoboda in izbira težko breme. Še vedno čakajo na navodila, kaj naj počnejo sami s seboj, kako in s kom naj fukajo, kaj naj mislijo in katerim ciljem naj sledijo.​

Kaj bi s svojim največjim bogastvom

Angelina Jolie simbolizira lepo in finančno neodvisno žensko, ki po logiki stvari ostaja takšna tudi v zrelih letih. Brad Pitt enako v moškem svetu. Oba skupaj pa simbolizirata kapitalistične vrednote, ki ambicijo razložijo kot pohlep, uspeh pa kot kopičenje premoženja. Slabo vest preganjamo z dobrodelnimi akcijami, ki v stabilnem sistemu neenakih izhodišč in revščine nimajo omembe vrednega učinka. Slaba vest na koncu ostane edina vrlina.

Projekt Brangelina je mlade opogumljal z zgledom, da je za uspešno in dolgotrajno zvezo treba ohranit dober videz, dobro prodajat karkoli že in se zamotit s čim več otroki. Oglaševalski hit je dolgo časa tekel kot namazan.

Toda za slovo je postregel s simboličnim opozorilom na današnji družbeni problem. Angie in Brad bi že še furala dalje, če bi vedela, kaj in kako naj z otroki, ki so seveda največje bogastvo. Obstajata namreč samo dva preživeta modela — tradicionalna vzgoja in permisivna nevzgoja —, vmes pa nekaj kompliciranih filozofiranj, ki ne gredo dobro v promet.

Podjetje Brangelina bi morda obratovalo še naprej, če bi Angie in Brad tržila sodoben hit vzgoje otrok za telebane. Vendar se brošurice žal še niso pojavile na trgu.

Da Angelina Jolie in Brad Pitt kot osebnosti nista predstavljala in oznanjala nič presežnega, je bilo ključnega pomena tako za uspeh kot za propad podjetja Brangelina. Bo treba mislit kar s svojo glavo, brusit lastno pamet in predvsem prisluhnit lastnim čustvom.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE