Pokopavanje nerojenih otrok kot nova tržna niša

Bilo bi res čudno, če Slovenija kot svetovna rekorderka v porabi nagrobnih sveč na prebivalca — 23 milijonov ali 9.000 ton kao večnih ogenjčkov (podatek za leto 2011) — ne bi uzakonila tudi možnosti pokopavanja človeških fetusov.

Zakaj bi imeli na pokopališčih samo mrtve, če pa lahko imamo tudi nerojene?

Ker se ljudje bojimo smrti in oklepamo življenja — ali morda tudi iz neke pietete — je šlo ta torek skratka dokaj neopazno mimo nas ponovno glasovanje o Zakonu o pogrebni in pokopališki dejavnosti. Poslanci Državnega zbora so ga tokrat sprejeli s 56 glasovi za in s 17 proti. Prvič so ga sprejeli že pred več kot dvema mesecema, vendar je Državni svet izglasoval odložilni veto (17 za, 13 proti).

Glavni očitek novega zakona je pieteten — in sicer, da novi ZPPDej to delikatno gospodarsko panogo prepušča trgu. Smrt ni in ne more biti komercialna, če poenostavim rezoniranje nasprotnikov zakona.

Ponudba in povpraševanje

Ker se na ekonomijo in smrt ne spoznam najbolje — kaj šele na njuno medsebojno odvisnost —, puščam gospodarske aspekte pogrebne in pokopališke dejavnosti ob strani. Pripomnim naj samo, da je ZPPDej po mojem skromnem prvonovembrskem mnenju res zastavljen komercialno.

Slovenska mrliška zakonodaja ni (bila) samo več kot 30 let za časom, temveč tudi ponudba najbrž ne more več slediti ekspanziji povpraševanja. Slovenija namreč po eni strani sicer demografsko stagnira, po drugi pa se stara. Zato smemo domnevati, da je predlagatelj zakona hotel v korak s časom in z uvedbo možnosti pokopavanja (in/ali kremiranja) embriov odpreti za ponudnike storitev in potrošnike tudi povsem novo tržno nišo.

Ta del trga sicer ni velik. Po zadnjih dostopnih podatkih o rojstvih in splavih za leto 2012 le 18,73% spočetih ne dočaka rojstva.

Verjetno pa obstajajo tudi drugi, intimni, zasebnostni zadržki, zaradi katerih potencialni uporabniki ne bodo masovno navaljevali na novo ponudbo.

Trg in morala

Pokopavanje nerojenih otrok pa ni samo tržno vprašanje, temveč posega tudi v človekovo moralno sfero. Čudi me, da v našem glede splavov tako polariziranem okolju to ni bilo deležno večje pozornosti.

Gre za načelno vprašanje, ki me osebno ne tangira, me pa moti ta moralna nedoslednost vlade.

Civilizacijska zdrava pamet nam dopoveduje, da je pokop oz. grob nekaj, kar je rezervirano za človeka. To človeka definira. Omogočiti pokop/pogreb fetusa je v tem smislu priznanje, da je tudi nerojen človek že človek. Človek, ki se še ni rodil, a je vendarle že umrl.

(Meni osebno se to sicer zdi kontradiktorno, da ne rečem nesmiselno, ampak ne bi zdaj o tem.)

Težko rečem, ali se na Ministrstvu za gospodarstvo niso zavedali, da z možnostjo pokopavanja fetusov pritrjujejo prepričanju nasprotnikov splava, ali pa so zavestno ravnali kot pragmatičen zakonodajalec in se na vrednote namenoma niso ozirali.

A kakorkoli: po logiki novega zakona je embrio že človek. Ker stvari ne pokopavamo. Vsega živega tudi ne pokopavamo. Grob lahko ima samo človek. Po možnosti mrtev. Pa čeprav je star recimo minus 7 ali 8 mesecev (ali kako naj se izrazim).

Ideologija nas razdvaja, trg nas združuje

Zgoraj polinkana Nova24TV.si je bila edini medij sploh, ki je ob sprejetju ZPPDej sploh omenil ta 20. člen, da bomo lahko po novem pokopali tudi embrio. Čestitke, da so ga opazili in iz tega naredili temo.

Seveda pa niti Nova ni opazila implicitnega priznanja države, da je embrio že človek in da jim MGRT — če že ne MDDSZ ali kaj šele cela vlada — s tem v bistvu prihajajo nasproti.

Kje pa! Radikalni desničarji in dušebrižniki, kakršni so, so protestirali nad dikcijo zakona, ki govori o “plodu” — kar je po njihovem “popolnoma neprimerna beseda” —, in celo predlagali, da “bi morali imeti pravico do pokopa vsi nerojeni otroci[,] tudi tisti, za katere starši ne izrazijo posebne želje po pokopu”.

Za božjo voljo! “Tudi tisti, za katere starši ne izrazijo posebne želje po pokopu”?

Kako si to točno predstavljajo? Ali ni že dovolj, da fanatiki molijo pred porodnišnico? Bodo brskali po organskih odpadkih ginekološke klinike? Sestavljali živo verigo od Šlajmerjeve do Žal in si iz roke v roko podajali “plodove”?

Lahko pa na zadevo gledamo tudi drugače. Mogoče pa je v resnici bolje, da se z moralno občutljivimi zadevami ukvarja minister Počivalšek, ne pa ministrica Anja Kopač Mrak. Ideologija nas razdvaja, trg nas združuje.