Etika tabloidne radovednosti pri poročanju o samomoru

26.9.2016 / 06:10 1 komentar
Običajni argument poročanja o samomoru je z umrlim povezana javna oseba. A to je samo izgovor za tabloidno izživljanje.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Kadar Društvo novinarjev Slovenije želi grajati nepravilnosti v novinarskem poročanju — še posebej takrat, ko gre za prikazovanje in predstavljanje etičnih dilem —, je njihova dikcija ponavadi nazreducira na besede v stilu “nekateri mediji so prestopili etično mejo”.

Vendar je treba biti konkreten. Ob primeru smrti sina generalnega direktorja policije sta takšno mejo prestopila Požareport in Svet24.

Gre za kršitev 23. člena novinarskega kodeksa DNS, ki se glasi:

“Novinar o samomoru in poskusu samomora poroča le, če to narekuje javni interes. Pri tem vzroke in okoliščine samomora ali poskusa samomora navaja previdno. Ne navaja metode in kraja dejanja. Identiteto osebe, ki je storila ali poskusila storiti samomor, razkrije le, če za to obstaja javni interes. Izjema je poročanje o zgodovinskih osebah.”

Javni interes kot manipulacija

Tisti medijski delavci, ki poročajo o samomoru, se največkrat hote in manipulativno sklicujejo na javni interes z argumentom, da je s samomorom posredno povezana oseba, katere delovanje je v javnem interesu. Tako kot v tem primeru to seveda ne drži. Ne obstaja nikakršen javni interes, da bi morali vedeti, kaj se je zgodilo družinskemu članu osebe, katere delovanje je v javnem interesu. Obstaja samo nepietetno izživljanje.

Dobra novica v danem primeru je le, da razen omenjenih in nekaj manjših medijskih portalov, ki so ju povzeli, večina ni sledila neetičnemu zgledu tabloidne radovednosti.

Kritika

Zanimiv in neredek očitek na račun opozoril o nepietetnem pisanju o samomoru je tudi ta, da tisti, ki opozarja na nesprejemljivost, s sámo kritiko dela isto, kar očita drugim.

No, četudi to utegne koga prepričati, gre tudi v teh primerih za manipulacijo. Cena za absolutno uveljavitev tega načela bi bil suspenz vsake kritične, pedagoške, didaktične dejavnosti.

To bi pomenilo, da noben arbitražni organ — recimo Novinarsko častno razsodišče — nikoli ne bi smel obsoditi takšne ali drugačne neetične novinarske prakse. O njih ne bi smeli predavati niti na urah novinarskih praktikumov na fakultetah in podobno.

Skratka, neresen protiočitek, s katerim predvidljivo operirajo ravno iniciatorji in podporniki moralno spornih praks.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v petek, 23. septembra, pod naslovom Etična meja, radovednost in samomor. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE