Zbogom, EUgoslavia! Stavim 70% na razpad…

Glede na to, da se gospodarska kriza vleče v nedogled in da prihajajo tudi nove krize z begunci, je razumljivo, da EU postaja politično nestabilna.

Združba 28 držav, kjer je spomin na osnovni razlog za združitev — da bi s tesnejšim gospodarskim sodelovanjem in političnim dialogom preprečili nove velike vojne — že zdavnaj zbledel in ki jih povezuje samo še nejasno definiran “evropski duh”, počasi postaja podobna nekdanji Jugoslaviji.

Gospodarskega veziva, ki je v mirnem času držalo skupaj države članice, ni več. Nemčija si je zagotovila kontrolo nad ekonomskimi politikami (fiskalno in posredno tudi monetarno), to pa drugim članicam preprečuje okrevanje.

Brexit je bil prvi korak k dejanski dezintegraciji. Temu bodo v roku dveh let sledile tudi druge države, na čelu s Francijo in Italijo. (Samo še na vzpon in kombinacijo zmernih in skrajnih populistov je treba počakati v Franciji).

Dezintegracija in alianse

Dezintegracija se formalno že kaže tudi v oblikovanju regionalnih interesnih alians, kot piše Politico: ClubMed, aliansa mediteranskih članic, ki so prejšnji vikend imele srečanje v Atenah; krepitev Višegrajske skupine; aliansa med Nemčijo in Avstrijo in še nekaterimi državami; samo Skandinavci se zaenkrat držijo izven teh trendov.

Tem interesno-regionalnim aliansam je skupen odpor do nemškega diktiranja ekonomskih politik, do skupnih evropskih politik — denimo do begunske — in ohranjanje integracijskega naboja.

Včasih Srbija, danes Nemčija

Ni treba biti prerok za napoved, kako se bo zadeva končala. Če bo gospodarska stagnacija v Evropi trajala še nekaj let, bo Evropska unija šlo po jugoslovanski poti. Jugoslavije ni razbila diktatorjeva smrt, temveč desetletje globoke gospodarske krize — od dolžniške krize mimo neuspešne stabilizacije pa do še manj uspešne gospodarske reforme.

Ne pozabite, da se je po Titovi smrti Jugoslavija s stališča političnega upravljanja (rotirajoča predsedstva) obnašala podobno formalno demokratično decentralizirano — vendar z močno vlogo ene od republik (Srbije) —, kot se obnaša EU v zadnjem desetletju. Samo Srbijo zamenjajte z Nemčijo, Beograd pa z Brusljem in Frankfurtom.

Toda južnoslovanske narode je družilo tudi slovansko poreklo, skupne lingvistične korenine, skupna vojska, negovan strah pred zunanjim sovražnikom in elaborirana filozofija bratstva in enotnosti.

V primerjavi s tem, kar je povezovalo Jugoslovane, je EU navadna skupina občanov. In samo upamo lahko, da bo razpadla mirno.

Hegemonija

Seveda pa obstaja način, da razpad EU preprečimo.

Kot sem že večkrat napisal, je edina pot za ohranitev Unije ta, da posamezne članice dobijo več avtonomije za ekonomske in druge politike in s tem več suverenosti. To pa v prvi fazi pomeni kontrolirano razpustitev evra, razvodenitev (ukinitev) fiskalnega pakta in razrahljanje nekaterih skupnih evropskih politik (zlasti begunske in kmetijske).

EU lahko obstane kot gospodarska interesna integracija samo z manj Evrope in ne z več, kot to forsirata Nemčija in Bruselj. Resetiranje stanja pred letom 1999 glede ekonomskih politik bi rešilo ogromno težav.

Seveda pa je ključno vprašanje, ali bo dominantna (hegemonistična) članica integraciji sploh dopustila to povečanje nacionalne avtonomije v zameno za ohranitev gospodarske integracije. Srbija je pred tremi desetletji ni hotela. Zdi se, da se Nemčija danes podobno obnaša.

Če bi torej danes sklepal stavo o prihodnosti EU, bi stavil 70% na razpad EU. Na žalost.

Opomba: Tekst je bil objavljen v četrtek, 22. septembra 2016, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Zbogom EUgoslavia?. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.