Člani Sveta RTV moramo biti tudi pravniki in forenziki

Zadala sem si nalogo, da kronološko opišem, kako je bila Nataša Pirc Musar izvoljena za generalno direktorico RTV Slovenija in kako v bistvu ni bila.

Pregledala sem sklice sej in zapisnike Sveta RTV, pravna mnenja in rekonstruirala potek dogodkov. Materiala sem nabrala vsaj za seminarsko, če že ne za diplomsko nalogo. O tem, kako pri nas deluje — in ne deluje — pravo.

Bolj ko sem brskala in sestavljala časovnico, bolj sem bila jezna, ogorčena, razočarana. Zakaj sploh hočem še enkrat podoživljati, kar sem kot članica Sveta RTV neposredno spremljala dve leti in pet mesecev?!

Še nikoli nisem prebrala toliko zakonov in odločb in členov. V mojem telefonskem imeniku se kopičijo številke pravnikov in odvetnikov. Kot da sem članica nekega pravnega in ne programskega sveta. Bo treba med pogoje za članstvo Sveta RTV dodati alinejo, da morajo biti pravno pismeni?

Časovnico bom pilila še nekaj časa. Vsak dan lahko še nekaj dodam. Nabira se in temu ni videti konca.

Spomnila nas bom na začetek.

Vse narobe

Nesporno je, da smo 7. aprila 2014 s 15 potrebnimi glasovi izvolili Natašo Pirc Musar za generalno direktorico RTV SLovenija. Nesporno je tudi, da glasovanje ni bilo sporno. By the book.

Toda od takrat naprej gre vse narobe.Neglede na to, kaj si člani Programskega sveta mislimo, kako smo glasovali, delovali, na kaj smo opozarjali, s čim ali s kom smo se strinjali ali ne — madež (milo rečeno) je na nas vseh.  Kalvarija pove veliko o Svetu, o RTVS, o Državnem zboru, posameznikih, pravnikih, strokovnih mnenjih, zaslužkih, sprenevedanju in kuharijah.  Že takoj po izvolitvi je bil članku na spletni strani MMC dodan zapis:

“V Sindikatu kulturnih in umetniških ustvarjalcev RTV Slovenija so sicer prejšnji teden opozorili, da glasovi treh članov programskega sveta iz vrst zaposlenih morda niso veljavni. Sindikat je namreč po volitvah predstavnikov zaposlenih v programski in nadzorni svet RTV Slovenija vložil tožbo za razveljavitev volitev.”

Potem je 14. aprila sledila izredna seja, ker da eden od članov Sveta RTV ni izpolnjeval pogojev za svetnika. Svetnik Matjaž Strže je leta 2010 namreč predsedoval pokrajinskemu svetu Zaresa, predsedniki pokrajinskih svetov pa so člani sveta stranke. To naj bi bilo sporno, ker člani Sveta RTV ne morejo postati tisti, ki so bili člani organov političnih strank vsaj pet let pred izvolitvijo v Svet.

Član sveta si, dokler nisi več

Na predsednikovo željo in po njegovi zaslugi — ker se ne spomnim, da bi o tem razpravljali smo potem pridobili famozno prvo mnenje Rajka Pirnata. Nataša Pirc Musar pa nas s pismom opozori, da je sklic seje nezakonit:

“Naj na koncu opozorim še na eno stvar, ki sem jo opazila. Profesor Pirnat na začetku svojega pravnega mnenja zapiše, da je zaprosílo za mnenje dobil (že) 11. [aprila] 2014. Predsednik Programskega sveta g. Štular pa zatrjuje, da je za sporno dejstvo o mandatu g. Steržeta izvedel šele 14. [aprila]. Tudi datum 14. [april] 2014 se mi zdi, da ne drži, saj so mediji o tej zadevi pisali že 11. [aprila] 2014.”

Mandatno-volilna komisija DZ je potem 15. maja dobila na mizo poleg primera Strže tudi Klunov primer. Poleg funkcij v organih SDS je bilo pri Mihi Klunu za večino sporno tudi to, da je član Državne volilne komisije — torej funkcionar v državnem organu, kar je tudi v nasprotju s pogoji za članstvo v Svetu RTV.

Politika je fantastično uravnotežila zadevo: dobili smo odločbo, da ne Strže ne Klun nista več člana Programskega sveta.

Toda član sveta si, dokler nisi več. Torej do takrat, ko dobiš papir, da si razrešen, ali ko ti preteče mandat. Velja z dnevom podpisa in štemplja. Ne pa za nazaj. Čemur je pritrdilo tudi sodišče.

Opozarjanje na to na prejšnjih sejah ni zaleglo. Vmes so zaposleni ponovili volitve treh svetnikov. Ko smo ponovno glasovali o generalnem direktorju, smo glasovali brez predstavnikov zaposlenih.

Tako je bilo na začetku zgodbe, ki še do danes kar traja in traja.

“Kdo je kriv? Kdo bo odgovarjal? Kdo bo odstopil?”

Za začetek me zanima odgovornost poslancev — predvsem pa pravnih služb DZ —, da so spregledali pogoje za svetnike. Če bi bila novinarka nacionalke, bi jim molila tisti mikrofon pod nos in jih spraševala: “Kdo je kriv? Kdo bo odgovarjal? Kdo bo odstopil?”

Je kdo molil mikrofon pod nos tudi Mitji Štularju, nekdanjemu predsedniku Sveta? Predvidevam, da bere dopise s sodišča o tem, kako je pomagal kuhat šlamastiko. Kakšna je njegova odgovornost in kako jo bo občutil?

Kje so mnenja pravne službe RTV Slovenija glede volitev predstavnikov zaposlenih v Svet? Menda ja ne na gmailu, na katerega je prispelo pravno mnenje odvetniške pisarne Ošabnik, Klofutar in partnerji?

Mimogrede: razmišljam, da bi na zagovor poklicala tudi tiste pravnike oz. odvetnike, ki so najbolj skrito mnenje te iste pravne pisarne v zadevi “zakaj generalna direktorica ja, generalni direktor pa ne“ tudi v resnici videli.

Zanima me tudi, ali drži, da Marko Filli tega mnenja ni nikoli videl? Res bi rada videla to famozno pravno mnenje. Iz inata. Ker smo ga vsi plačali. Ali pa se bomo iz pravniškega sveta morali prestrukturirati še v kriminalistični svet in najeti forenzike, da prekopljejo gmail in najdejo pravno mnenje, plačano z javnim denarjem?

Vem, naivna sem. In jezna. Tudi zato, ker sem sama nemočna. Tako mi preostajajo teženje, naivnost, jeza. Mnogim pa od prava umazane roke.