Oder življenja in zidarski odri ob 11:11

21.9.2016 / 06:08 1 komentar
Filozof na gledaliških deskah gre čez. Čez rampo, proti občinstvu. Pa tudi v zaodrje, ob sceno. V obsceno in obskurno.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Vsaj trije med največjimi živečimi filozofi so se v zadnjem desetletju preizkusili v pisanju za gledališče: Toni Negri ima celo Trilogijo razlike (tri drame s tremi paradigmatičnimi liki: aktivistom, upornikom in migrantom), Slavoj Žižek je lani objavil svojo Antigono (s tremi verzijami razpleta), Alain Badiou pa je k svojim gledališkim delom leta 2012 dodal še dialog z Nicolasom Truongom Hvalnica gledališča.

Zakaj se filozofi odločajo za gledališke deske?

Negri je zelo neposreden v uvodu svoje Trilogije. Obnoviti je hotel tradicijo epskega komunističnega teatra: da bi tako prišel na sled družbenim premenam v nekem povsem drugem času. Skozi tri like in tri zgodbe je hotel ujeti boj in izbire življenja, pravi, in dodaja:

“Nenazadnje so to trije poskusi, kako izumiti filozofsko dramaturgijo, ki se odpira političnemu, gledališki dialog, ki bo sposoben izrekati upor, dvome, izbore, nuje, bolečino, a tudi željo živeti skupaj, z manj trpljenja.” — Antonio Negri: Trilogie de la difference, 2009.

100 samoplačniških udeležencev

Če tole berete danes dopoldne in če je ura malo čez enajst — recimo 11:11 —, tedaj se prav zdaj v ljubljanskem Mestnem muzeju na novinarski konferenci predstavlja ekipa, ki ji je uspelo v Ljubljani združiti izjemno število mislecev in misli natanko na temo prepleta filozofije in gledališča. Natančneje: filozofije in performansa.

Razlogov, da se je na “call for papers and performances” odzvalo več kot 100 samoplačniških udeležencev, je gotovo veliko. Toda šel bi stavit, da je nad siceršnjimi akademskimi potrebami mednarodnega udejstvovanja in publiciranja prevagal nek drug razlog: izvirnost ljubljanske šole in njenih treh najbolj ekscelentnih predstavnikov: Slavoja Žižka, Mladena Dolarja in Alenke Zupančič.

Zadnja dva dejansko najdemo med vodilnimi imeni “filoperformansa”: dr. Dolar zadevo odpira, dr. Zupančičeva pa sklepa. Razpisana tema je idealna za presečišče filozofije in gledališča: ponovitev oz. množina, ponovitve Repetition/s 2016.

Z leve: dr. Mladen Dolar, voditeljica dr. Jela Krečič, dr. Alenka Zupančič in dr. Slavoj Žižek 3. marca 2015 na odru ljubljanske Drame debatirajo o laži. — [Fotografija: Marko Crnkovič.]

Konceptualno mišljenje in fizična prezenca

Ponovimo: zakaj se filozofi tako radi odločajo za gledališke deske?

Na dobesedni ravni nam o tem veliko povedo že pobude, ki jih je v Zagrebu začel (in uspešno izvozil v Berlin) dr. Srečko Horvat, svojevrstno ponovitev pa smo videli tudi ob nastopu ljubljanske trojke na odru ljubljanske in mariborske SNG Drame.

V prvem približku se zdi, da je oder priročen kateder duha in prizorišče debate. Polne dvorane to slutnjo potrjujejo.

A tu smo vendarle še vedno pri klasičnem filozofovem nagovoru, le da je drugo prizorišče. Ko pa se filozof odloči za avtorstvo drame, prestopi mejo ne samo žanra, temveč tudi metode: liki postanejo figure, teme postanejo teze.

Če nas ta “teznost” pri dramatikih praviloma moti — in jo, če ne dosega avtentične angažiranosti, pogosto vidimo kot znamenje slabe drame —, pa je videti, kot da smo jo filozofom pripravljeni oprostiti. Pritegne nas, če njih — in še sebe z njimi — ves čas lovimo med dvema ravnema: ravnjo filozofskega, konceptualnega mišljenja in odrske fizične prezence.

Deleuze

To je skoraj tako, kot je od filozofije zahteval Gilles Deleuze: če hoče biti na ravni svoje naloge, mora biti sposobna proizvesti konceptualne like, “des personnages conceptuels”.

Natanko to pravi Negri: ja, gre za tri gledališke basni, a tudi tri skice programa uporništva željnega življenja.

Ko gre filozof na gledališke deske, hoče torej v resnici stopiti čez: čez rampo, proti občinstvu, a tudi v zaodrje, ob sceno — v obsceno in obskurno.

Tam, v mraku zaodrja, se morda celo še bolje kot v soju žarometov izčisti misel v tisto, kar je: ost, ki prebada čas; puščica, ki leti skozi čase; žezlo, ki vlada trenutku, ki naredi dogodek.

Tu Negri sreča Badiouja: kako naslavljati ljudi, da bodo mislili življenje drugače kot običajno? To se sprašuje Badiou že na platnicah svoje Hvalnice gledališča, v tekstu pa strogo ločuje med zabavo in umetnostjo: prva je sestavni del vladajoče propagande, druga pa invencija novih oblik, nujnih za distanco do vladajočega.

Tovar(n)iški par

Tudi zato je tema ljubljanskega kolokvija tako pomembna. Med reprezentacijo gledališke predstave in repeticijo filozofskega preučevanja in poučevanja — “repetitio est mater studiorum” — se skriva ne samo različnost metod vladajočega diskurza, temveč predvsem našega odnosa do njega. Bomo padli na finto silnih predstav? Ali pa se jim bomo uprli z znanjem, pridobljenim z muko ponovitve in muzo razlike?

Ko boste torej po Mestnem muzeju in Filozofski fakulteti, a tudi Moderni galeriji in Kinu Šiška iskali resnice Ponovitev 2016 (Repetition/s 2016), ne ostanite samo na sceni. Pokukajte v zaodrje, izdrite kakšno desko z odra in poglejte pod njo, splezajte na škripčevje ali se zanihajte na lestencu — pa se vam bodo na trenutne drame tega sveta morda odprli pogledi s strani. Ne zaupajte jim na besedo. Poglejte raje, kaj delajo v obskurno-obscenih situacijah: z desk, “ki pomenijo življenje”, se dvignite nad ali spustite pod oder — na zidarske odre konstrukcije novega.

Ker kot pravi Badiou, “teater je največja od vseh mašin, kar so si jih kdaj izmislili za obdelavo protislovij”.

Ga ni protislovja, ki mu gledališče ne bi bilo kos — in ki ga filozofija ne bi znala misliti. V tovar(n)iškem paru znata biti prav eksplozivna mešanica.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE