Fenomen Zemljarič: Postsocializem po meri starčka, ki za hobi fantazira

Janez Zemljarič je smešen, očitno vitalen starček, ki teka naokrog po sestankih z ministri in direktorji in prodaja prismojene poslovne ideje kot je ta v Izoli. Mediji pa mu posvečajo preveč pozornosti.

No, ne čisto brez razloga. Temu jaz faute de mieux rečem Kučanov sindrom. Gre za pripisovanje političnega vpliva tistim, ki so ga nekoč res imeli.

Pripisujemo pa jim ga zato, ker si zaradi pomanjkanja relevantnih in obenem overloada irelevantnih informacij ne znamo natančno razložiti, kako družba subjektivno in objektivno deluje. Obsedeni smo ne samo od tega, da vse vemo — ali da vsaj moramo vse vedeti —, ampak tudi od tega, da slovenska politika in gospodarstvo dejansko ne moreta drugače funkcionirati kot na marionetnih vrvicah, ki jih vlečejo nedokazljivo nevidne, prikrite, zarotniške, zlohotne roke.

Janez Zemljarič in Milan Kučan nista edina taka domnevna strica iz ozadja. Tak je bil tudi Niko Kavčič in za takšnega velja recimo tudi Gregor Golobič.

Ker je car

Kot je pravilno, četudi premeteno pripomnil Marko Golob v apologiji Janeza Zemljariča pod naslovom — take a wild guess — Apologija nekega predsednika: Moja resnica o Janezu Zemljariču na Portalu Plus, stari v svoji karieri ni bil samo direktor Službe državne varnosti, temveč tudi (prvi) direktor UKC, predsednik izvršnega sveta SRS in podpredsednik zveznega izvršnega sveta SFRJ.

Golob ne varčuje s komplimenti na Zemljaričev račun: “delal je cele dneve” in “večino vikendov”, “podrejeni so se ga bali”, “nihče se ni zajebaval s predsednikom vlade”. Iz nostalgije za starimi časi, ko je bilo še vse super (kot bi rekel stari cinik Žiga Turk), so ljudje pripravljeni marsikaj pomisliti, verjeti, narediti.

Spomin in dokumenti — da ne omenjam zdrave pameti — pri rekonstruiranju preteklosti nimajo nobenih šans. Še več! Pri rekonstruiranju preteklosti nima nobenih šans niti sedanjost!

Tako je Golob celo citiral nekoga, ki je Zemljariča zagovarjal z naslednjim argumentom: “Odkar je prevzel slovensko SDV, ta ni ubila nikogar več”.

Uf, prav pomirjen sem. Res smo imeli socializem po meri človeka. Ali socializem s človeškim obrazom. Ali kako že. Imejmo radi Zemljariča, bodimo mu hvaležni, odpustimo mu, oče, vsi smo grešili, ne zgražajmo se nad njegovimi današnjimi sestanki in lobiranjem. Ker je car.

Obojestranska zmota

Fenomen napletanja mitov o stari gardi je v vsakem primeru posledica deziluzioniranega razočaranja nad sedanjostjo.

V Sloveniji nihče ne mara sedanjosti. Razlika med enimi in drugimi je samo v tem, da so nekateri prepričani, da bi nam šlo bolje, če bi bilo še danes več tako sposobnih ljudi kot nekoč Zemljarič, drugi pa, da bi nam šlo bolje, če bi take kot on obtožili, obsodili in pozaprli — ali kakorkoli eliminirali iz javnega življenja (ne ravno fizično, no).

Zmota je obojestranska.

Nostalgiki se motijo v tem smislu, da ne upoštevajo dejstva, da je bil zgrešen že sam takratni družbeni sistem. Ne gre jim v račun, da imajo na tiste čase lepe spomine. Ja, le zakaj bi imeli slabe, če niso bili v zaporu ali če jih starši niso zlorabljali?

Ljudje mislijo, da njihov life v retrospektivi odvisen od političnih razmer. Seveda ni. Razen v Siriji ali v Severni Koreji.

Razumljivo, da je UKC pod Zemljaričem odlično funkcioniral. Ampak ne zato, ker bi on bil tak čudežno sposoben menedžer. Odlično je funkcioniral zato, ker je država za zdravstvo — tako kot za vse drugo — pač tiskala denar, da ga ni zmanjkalo. Ker je bilo dovolj zdravnikov. Ker povprečno prebivalstvo ni bilo tako staro in bolano. Če ne bi bilo Zemljariča, bi pa našli nekoga drugega.

Zemljarič je bil očitno človek za vse funkcije, ki se je znal prilagajati sistemu. Če ni bil direktor bolnice, je pa bil direktor tajne policije.

Personifikacija

Tisti drugi, kritični in antinostalgični pa so prepričani, da je za vse slabo kriv Zemljarič. Ali pa Kučan. Zlo slovenske zgodovine rabi personifikacijo, alegorijo — ki jo je treba zrušiti z bagrom in pretopiti v Murglah, tako kot so v Iraku po tako imenovani osvoboditvi zrušili kip Sadama Huseina.

Saj jih po svoje razumem. Ljudje rabijo idole za pripenjanje medalj na prsi in voščene vudu lutke za špikanje z bucikami greha.

Zemljarič je postal popularen zato, ker odgovarja enim in drugim. V njem lahko vsi vse personificirajo: kritiki zlo, nostalgiki dobro — mediji pa trače, ki neglede na stališče pomagajo razumeti slovensko preteklost in sedanjost obenem. Obstoječih politikov smo se naveličali, pokrivamo jih samo še po službeni dolžnosti, veselimo se interpelacij in kronologiramo replike v parlamentu, celo priložnosti za nerganje in sesuvanje bo kmalu zmanjkalo.

Zato prav pride Zemljarič. Njegov — kao njegov — izolski projekt je približno tako realen kot Popovičeva napoved gradnje stonadstropnega nebotičnika. Koprskemu županu so se takrat vsi posmehovali, ker jim je bilo jasno, da samo naklada in si utrjuje položaj pred volitvami.

Zemljarič pa seveda nima in ne more imeti takega motiva. Zemljarič je samo tako zmešan. No, ni zmešan. Taki so penzionisti. On za hobi malo fantazira. Kot vsi penzionisti ima preveč časa, le da se on ohranja v formi s pripravljanjem projektov in sestankovanjem.

Fenomen Zemljarič je v tem smislu tudi medijski fenomen dežele, ki piše nekrologe ljudem, ki so še med nami.