EU vodijo obsesivni nevrotiki, avtisti, hermetično zaprti v svoj subsvet

Izredno srečanje evropskih voditeljev prejšnji teden v Bratislavi je pokazalo, da evropski voditelji ne razumejo, zakaj je EU v krizi. Kratek odgovor se glasi: EU je v krizi zato, ker so evropski voditelji popolnoma izgubili stik z realnostjo.

To, da politiki izgubljajo stik z realnostjo, je normalen pojav. Opazimo ga povsod. Tudi pri vseh slovenskih vladah, pri vseh predsednikih vlad in pri vseh predsednikih Republike Slovenije. Enako je tudi v tujini.

Ta izguba stika z realnostjo ima več dimenzij. Ena od ključnih je, da si vladajoči izgradijo svoj socialni svet, v katerem živijo bolj ali manj izolirano. Kar je že sámo po sebi problem.

Drugi problem pa je, da politiki razmišljajo tako, kot da razen njihovega sveta ne obstaja noben drug svet in nobeni drugi problemi. Vladajoči razred to preprosto neha dojemati.

We all live in a yellow submarine

Svojega socialnega sveta pa ne vidijo samo kot edini svet, temveč kot univerzalni svet, v katerem živijo tudi vsi državljani in državljanke države, ki ji vladajo. Zato menijo, da so problemi njihovega sveta problemi, ki pestijo tudi državljane in državljanke.

Enako velja za rešitve teh problemov: kar se njim zdi nujno in produktivno, je tudi nujno in produktivno tudi za vse druge v tisti državi, ki pričakujejo neke rešitve.

Ali povedano drugače: vladajoči razred naredi iz svojega socialnega sveta edini obstoječi socialni svet družbe, v kateri živijo. Kar je seveda narobe. Vsako družbo namreč sestavlja cela vrsta socialnih subsvetov, med katerimi so poleg subsveta vladajočih najpomembnejši še subsvet vladanih, moški subsvet, ženski subsvet, otroški subsvet, mladinski subsvet in še bi lahko naštevali. Družbo tvori cela paleta najrazličnejših socialnih subsvetov.

Voditelji držav bi to morali razumeti. Kot bi morali razumeti, da v drugih socialnih subsvetovih obstajajo drugi problemi, ki jih je treba prav tako ali še prej rešiti. In kot bi morali razumeti, da rešitve, eventualno idealne za enega od subsvetov, ponavadi niso idealne za ljudi, ki živijo v drugih subsvetovih. Še več! Za ljudi iz drugih subsvetov so lahko popolnoma nesprejemljive. Celo povsem napačne.

Napačno razumevanje vzrokov

Dobri politični voditelji se ne bi smeli zapirati v svoj socialni podsvet in do družbene realnosti gojiti avtistično pozicijo. Ta pozicija je namreč garancija za to, da bodo vladali slabo in v škodo družb, ki jim vladajo.

In to je tisto, česar voditelji EU ne razumejo. Na zadnjem izrednem srečanju so dokazali, da so hermetično zaprti v svoj subsvet. Da ne razumejo. Da ne vidijo ven. Da so se kot obsesivni nevrotiki odločili reševati samo tiste probleme, ki se njim — in ne njihovim državljanom — zdijo ključni problemi današnje EU.

To pa so za njih – in tudi za Cerarja — seveda begunci. Prišli so celo do povsem norega zaključka, da je EU v krizi predvsem zaradi beguncev. In seveda zaradi izstopa Britanije iz EU.

To pa je povsem napačno razumevanje razlogov za krizo EU. Vzroki za krizo EU so namreč v njej sami, interni. Recimo neukvarjanje z revščino, brezposelnostjo, neperspektivnim položajem mladih. Ukinjanje socialne države. Vedno večja neenakopravnost med članicami EU. Vedno bolj groba delitev na bogate države centra, ki vedno bolj očitno držijo v rokah politično moč, in na drugorazredne države evropske periferije, kamor sodi tudi Slovenija. Nedelovanje evropske demokracije. In še bi lahko naštevali.

Nobeno jamranje, nobeno moraliziranje, nobena propaganda

To so problemi, ki obstajajo in bi v EU obstajali tudi brez beguncev in brexita. Če bi se evropski voditelji kateregakoli od teh problemov lotili z vsaj polovico energije, ki jo namenjajo beguncem, EU morda ne bi bila v krizi.

Tega pa seveda niso storili. Verjetno zato, ker omenjeni problemi EU niso problemi njihovega socialnega subsveta. Begunci in Britanija pa so. Zaposlujejo jih 24 ur na dan. Zato se jim zdijo najpomembnejši problemi. Zato jim namenjajo toliko časa in energije, da bi jih rešili.

Pri tem pa nimajo podpore večine prebivalcev EU. Ti namreč živijo v drugih socialnih podsvetovih in imajo svoje, druge, drugačne probleme. In ker večina ljudi v EU vidi, da politična elita EU ne samo ne rešuje njihovih problemov, problemov večine, temveč jih niti ne zaznava, voditelji EU izgubljajo njihovo podporo. Sama EU izgublja podporo. Ideja združene Evrope izgublja podporo.

In pri tem ne pomaga nobeno jamranje vladajočih, nobeno moraliziranje, nobena propaganda. In ne bo pomagalo. Edino, kar bi lahko pomagalo, je to, da bi se voditelji držav EU začeli ukvarjati s problemi, ki pestijo prebivalce te domnevno idilične in nujne skupnosti. In kakšnega izmed njih tudi rešili. 

Toda tega evropski voditelji ne zaznavajo. Tega ne vedo. In zato so v resnici oni sami največji problem EU.