Kvazikomično kvantanje na odru ljubljanske Drame

19.9.2016 / 06:08 Komentiraj
Zavožena otvoritvena predstava sezone: moralno je zanjo odgovoren Igor Samobor, ustvarjalno pa režiser Paolo Magelli.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Začetek nove sezone v ljubljanski Drami SNG prav gotovo ni mogel navdušiti nikogar z bolj izostrenim okusom in dolgoletnimi izkušnjami z gledališčem — pa čeprav samo ljubitelja in obiskovalca.

Od osrednjega slovenskega teatra bi pričakovali višjo kulturo od te, ki smo jo videli na sobotni premieri prvič prevedene igre Zaljubljenca Carla Goldonija.

Pravzaprav ne vem, zakaj sta naslov izvirnika (Gl’innamorati) prevajalca Jaka in Srečko Fišer razumela kot dvojino. Kot smo videli, v igri bi lahko bilo zaljubljencev tudi sedem.

Ne vem tudi, kako je tekst bral direktor Drame SNG Igor Samobor, da je za začetek sezone izbral nekaj, kar sodi bolj v sredino. Začetek bi moral biti nekaj, kar bi ansambel povzdignilo na piedestal slovenske gledališke kulture. Če Samobor misli, da je s to “komedijo” to dosegel, je v tem prepričanju zelo osamljen.

Od osrednjega slovenskega teatra bi pričakovali višjo kulturo od te, ki smo jo videli na sobotni premieri prvič prevedene igre Zaljubljenca Carla Goldonija. — [Fotografija: Peter Uhan/SNG Drama.]

Starikav, preživet, pokonzumiran

Goldoni je bil videti kot precej starikav, preživet, pokonzumiran dramatik. Dodatki s svobodnimi interpretacijami ali improvizacijami — beri: kvantanjem treh žensk (Eugenie, Flaminie, Lisette in v nebo povzdignjene Clorinde) — pa so takoj pokazali primitivnost tistega, ki so se mu zdeli potrebni. Kdorkoli že je to bil, verjetno kak star kozel v raju! Tu ne bi ponavljal, kar so ženske kvantale, ker ni dostojno, čeprav je bilo javno.

Enostavno ni bilo fines, ne na začetka in še manj ob koncu predstave, tako da so se igralski talenti vseh nastopajočih na odru hkrati izpostavljali in se negirali.

Težko naletiš na predstavo, kjer so identitete vlog in igralcev v tako trhlih razmerjih. Vse je bilo prepatetično, zlagano, karikirano, banalno, hkrati pa zaigrano profesionalno lahkotno, s posameznimi Fulgenziovimi izbruhi…

Na nekaterih mestih se malo nasmejiš, potem pa komaj čakaš, da bo že enkrat konec. Pa ga ni in ni od nikoder, ker je potreben še omenjeni post festum kot svobodna improvizacija.

Človek bi utegnil pomisliti, da si ženske sproti izmišljajo tekst, pa si ga ne. Seveda tega teksta ni v objavljeni igri v gledališkem listu. Gre za avtorsko sleparijo, za kršenje Goldonijeve integritete, za podtikanje nečesa, česar slavni dramatik ni zapisal, za dopisovanje v imenu konkretne predstave v Drami SNG.

Moralno je za to odgovoren Igor Samobor, ustvarjalno pa seveda predvsem režiser Paolo Magelli. Pogumne štiri ženske, ki so kvantale bolj kot kdorkoli kjerkoli, pa so mirno ubogale. Ker so v Drami v službi. Magelli je uspešno zavozil uvodni gledališki projekt in najbrž celo misli, da je bil pri tem pogumen.

“Preveč eksponirani, patetični, kolerični” Gregor Baković (levo zadaj) kot Fulgenzio in Maša Derganc kot Eugenia — “večplastna, tako da še sama ni vedela, kakšna je v resnici” — v Goldoni-Magellijevih Zaljubljencih v SNG Drami Ljubljana (premiera 17.9.2016). — [Fotografija: Peter Uhan/SNG Drama.]

Pesek, voda in cement

Igralci so bili dobri:

Janez Škof kot Fabrizio, precej rutiniran, s harmoniko kot nekoč, ko je nastopal z Danetom Zajcem, toda takrat je bila njegova pristnost na vrhuncu, tu pa samo replika.

Maša Derganc kot Eugenia je bila večplastna, tako da še sama ni vedela, kakšna je v resnici. Podobno Nina Ivanišin kot njena sestra Flaminia.

Trije zaljubljeni moški in nekakšni konkurenti so bili preveč eksponirani, patetični, kolerični Gregor Baković kot Fulgenzio, pa Saša Tabaković kot Roberto, najprej vzvišeno bledi, idealni zet, prepričan vase kot edinstven moški z možnim preobratom v ljubezenskem trikotniku, a na koncu poražen, in Alojz Svete kot Ridolfo, osvojen z zelo nazorno ponujenimi ženskimi čari.

Nina Valič kot sobarica Lisetta, tudi ona s petimi minutami slave na odru. Matjaž Tribušon s svojim “da, gospod” preveč senilen. Pa Valter Dragan v dveh zelo različnih pozah: kot trobentar in ono drugo, kar ni za v časopis.

Kaj naj si mislim o Clorindi Veronike Drolc? Mislim, da bi že bil čas, da kandidira na naslednjih volitvah. Take rabijo v parlamentu.

Scena (Sven Jonke), kostumografija (Leo Kulaš), glasba (Arturo Annecchino) so težili k sodobnosti, a so glasbeni izseki izpadli kot popoln anahronizem oz. je v zvočnem kontekstu postajal takšen sam tekst.

Režiser Paolo Magelli se je izkazal kot mešalec malte: zmešaš pesek in cement in vodo, vse skupaj obračaš in obračaš, na koncu pa izliješ v karjolo in odpelješ na oder ljubljanske Drame SNG.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu v nedeljo, 18. septembra, pod naslovom Goldoni z ženskim kvantanjem. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.

Kaj naj si mislim o Clorindi Veronike Drolc v Goldoni-Magellijevih Zaljubljencih v SNG Drami Ljubljana (premiera 17.9.2016)? Mislim, da bi že bil čas, da kandidira na naslednjih volitvah. Take rabijo v parlamentu. — [Fotografija: Marijan Zlobec.]

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE