Petrič naj evtanazira Delo in Slovenske novice (če je pameten)

Da odgovorni urednik Dela Gregor Knafelc posluje prek davčnih oaz, je blamaga. Požarjevo razkritje postavlja v neprijetno luč ne samo njega, ampak tudi uredniško kedibilnost Dela samega, ki je ob izbruhu afere Panama Papers moraliziralo v zvezi z davčnimi oazami in njihovimi komitenti, zlasti slovenskimi. Imeli pa so enega takega v hiši — in to celo šefa.

Knafelc še ni odgovoril Požarju na njegova retorična vprašanja, “zakaj posluje z davčnimi oazami”, “za katere davčne oaze gre”, “ali je poslovanje zasebnega podjetja urednika Dela skozi davčne oaze skladno z novinarskim in njegovim siceršnjim uredniškim delom” in “koliko denarja je podjetje Grecom v zadnjih desetih letih nakazalo ali prejelo skozi davčne oaze”. Pa tudi če bi (ali bo) odgovoril: te informacije bi bile v bistvu irelevantna fusnota na nivoju trača.

The damage has been done. Tip se je kompromitiral. Za jurja ali za milijon, saj je vseeno.

In ne, ni skladno z njegovim uredniškim delom. Niti z delom Anuške Delić, če smo že pri tem.

Knafelcu je še kar dobro šlo

Po eni strani je škoda, da se je to zgodilo. Ker se mi zdi, da je Knafelcu še kar dobro šlo, odkar je postal januarja letos odgovorni urednik (oz. v.d.).

V vsebinskem, uredniškem, celo v politično-ideološkem smislu Delo ni več popolnoma zanič. Težko rečem, ali je zasluge za to treba pripisati Knafelcu, ampak tako pač je. Naj zaradi mene on pobere smetano.

Generalno je Delo še vedno brez repa in glave, še vedno preveč zarubricirano in zaprilogirano, še vedno ne znajo delati naslovnic s smiselno uravnoteženim razmerjem med članki in fotografijami, še vedno ne znajo dajati naslovov.

In nenazadnje, uporabniška izkušnja branja Dela na internetu je dobesedno iz dneva v dan slabša, ker je iz dneva v dan bolj outdated. Da Delo.si že samo zgleda tako kot pred petimi leti, je precej žalostno in sramotno — neglede na to, kaj objavljajo.

Umiranje na obroke

Če drži, kar pravi Požar, da Petrič razmišlja o nakupu, prevzemu Planeta Siol, je to samo še ena od ošabno brezglavih idej idrijskega tajkuna, ki se hvali, da lahko njegov Kolektor kupi karkoli in kogarkoli.

Seveda je Planet Siol boljši od Dela.si, kar zadeva klikanost — ampak je treba vedeti, da je brezplačen. Zaklenite ga, pa bo branost padla na nivo Delove.

Misliti pa tudi daje pismo, ki ga je odgovorni urednik Bojan Budja kao dobronamerno poslal honorarnim sodelavcem, češ, denarja zmanjkuje, poiščite si za vsak primer še kakšno dopolnilno delo.

Ne zdi se mi šokantno, da ima tiskano Delo manj kot 30.000 izvodov prodane naklade. To se mi zdi skoraj normalno. (Manj normalno je kvečjemu, da se temu tako počasi prilagajajo.) Šokantno je to, da imajo celo Slovenske novice samo še manj kot 60.000 naklade!

Če celo tabloidu tako drastično pada naklada, če ima torej celo tabloid samo še dvakrat višjo naklado kot tako imenovana resna štampa, potem smo razmere na slovenskem medijskem trgu morda še podcenjevali — v tem smislu, da je retardiran v smislu prehoda od tiska na digitalne platforme. Globalna projekcija je Sloveniji še pred nekaj leti prerokovala, da bo tisk crknil šele po letu 2040 — za razliko od razvitih trgov, kjer se to že dogaja ali se še bo zgodilo okrog leta 2020.

Kaj bi jaz naredil z milijoni?

Vse to je dokaz, da je tisk ne samo ena od najbolj neperspektivnih dejavnosti slovenskega gospodarstva, ampak tudi najbolj absurdno precenjenih — tako v poslovnem kot v informacijskem smislu.

Pomislimo samo, kakšne izgube delajo tiskani mediji (pa ne samo oni). Pomislimo samo, kakšen orjaški razkorak je med dejansko branostjo (in kredibilnostjo) tiskanega dnevnika, kakršen je recimo Delo, in vplivom oz. družbeno, politično težo, ki jo sam sebi pripisuje.

Še nikoli v zgodovini ni bilo Delo tako irelevantno — niti v starih časih, ko je bilo glasilo SZDL in je bilo osrednji tata-mata medijev.

In če dodamo k temu še krahirajoče Novice, potem vidimo, da je Stojan Petrič kupil ne enega, temveč kar dva mačka v žaklju. In potem se še hvali naokrog, kako dober poslovnež je.

Če bi jaz imel milijone evrov — svojih ali tujih, zasluženih ali izposojenih: to je v Sloveniji vseeno —, bi bil nakup medijske hiše, ki štanca štampo, zadnja stvar, v katero bi investiral. Pa mi lahko verjamete, da bi prekleto bolje vedel, kaj bi bilo treba narediti, da bi bil ta denar za razliko od Petričevega kolikor-toliko dobro naložen.

Kot da se nič ne dogaja

Da Slovenske novice nimajo za burek, ni alarmantno v smislu informiranja. En zanič tabloid gor ali dol. Alarmantno je kvečjemu v tem smislu, da primer neplačevanja oz. nezmožnosti plačevanja zunanjim sodelavcem še enkrat, tokrat morda res definitivno dokazljivo govori o tem, da za velike slovenske medije ni spodnje finančne meje, pri kateri bi bili pripravljeni zapreti štacuno.

Za slovenske medije je popolnoma irelevantno, ali imajo prihodke ali ne, ali delajo izgubo ali ne. Oni pač izhajajo naprej, kot da se nič ne dogaja.