Festival slovenskega filma je le srečanje filmarjev in novinarjev ob morju

Ko sem dan po otvoritvi 19. Festivala slovenskega filma na MMC zasledila prispevek o obstoju dogodka, sem utrpela tri minute podoživljanja frustracije. Dovolj za voljo do objave nergaške izpovedi, ki ji je sicer potekel rok uporabe do plesnivosti, a nosi poučno moralno vrednost klasične slovenske “basni”. Nespametno početje v deželi dobrih sosedov, ki lahko človeka pripelje do stalne brezposelnosti. Ampak ukvarjanje z bedarijami dobrih sosedov tudi ne pričara rodovitne zemlje. 

Novinarka je v prispevku Očitki na račun “srhljive nekulture” podhranjenosti slovenskega filma po prvem večeru FSF pokritizirala le napol poln Avditorij ob otvoritvi in mrtvilo na Obali, ki ne obeta festivalsko živahnega vzdušja. Pravzaprav niti plakatov ni mogoče opazit po ulicah, kaj šele, da bi natakar v restavraciji čez cesto vedel, da se sploh kaj dogaja. Nato še doda, da je smisel vztrajanja na sedanji lokacija vprašljiv, če FSF ostaja prireditev, namenjena predvsem filmskim ustvarjalcem in novinarjem.

Zadnje lačno prase v hlevu

Identiteta avtorice prispevka je nepomembna, ker gre za ustaljeno prakso večine novinarjev. Zato je le žrtveno jagnje moje lakote. Leto za letom iste opazke. Isti tekst! Vsaj to!

Ampak nikomur se ne ljubi vodit korespondence informacij vsaj za dogodke, ki se ponavljajo v rednih intervalih. Bognedaj, da bi se kdo pozanimal, zakaj namesto starih jajc ni postreženo s svežo omleto. Porinit mikrofon pred nos prvemu gospodu Hinavcu iz srenje, ki se slučajno sprehodi mimo, ne pomeni pozanimat se o zadevi. Dokopat se je treba do konkretnih podatkov in potem pravim ljudem zastavit ustrezno vprašanje. Šokantno, mar ne?

Fora z lokacijo je že zdavnaj razkrinkana, osebno pa sem spornost izbora kot soudeleženka pri zločinu večkrat obravnavala v poročilih o festivalu.

Za hotelske prenočitve gostov in najem Avditorija skopni največji del budžeta. Večina gostov se pripelje iz Ljubljane. Prav tako večina obiskovalcev. Ja, komično. Avditorij si množičen obisk domačinov lahko obeta, če nastopajo dalmatinske klape ali na Melodijah morja in sonca. Kjer so ugodni pogoji za piknik, skupnost pač razvije veselje do piknikov. Za uvajanje novih navad pa je potrebnih veliko malih potez, nikakor samo ena velika enkrat na leto.

S strani enega od odločevalcev o usodi festivala sem nekoč slišala zanimiv argument: da grejo radi malo na morje, ker je tam čisto drug zrak. Ne hecam se! 

Seveda obstaja še neizgovorljiv argument. Nov prostor pomeni dodatno delo, FSF pa je vedno zadnje lačno prase v hlevu.

Hvala za razumevanje

Ko sem leta 2009 prvič sprejela funkcijo vodje promocije in stikov z javnostmi, se je to področje pod takratno direktorico festivala Natašo Bučar pravzaprav šele začelo razvijat z vidika osredotočenosti na pridobivanje občinstva in povezovanja promocijskega aspekta z vsemi drugimi segmenti festivala. Krovna ekipa štirih je bila nepredstavljivo majhna, časa in denarja je bilo kot ponavadi premalo za premikanje mej — a smo si vseeno ambiciozno naložili veliko dodatnih nalog.

Sponzorsko povezovanje z mediji s posebnimi prispevki in naslovnicami o filmih in ustvarjalcih se je poleg standardnih oglaševalskih kanalov dokumentirano in preverljivo okrepilo. Prvič v zgodovini festivala smo se ukvarjali celo s takimi domnevnimi banalnostmi, kot je privlačna in udobna oprema prostora v stilu festivalske podobe. Prosti čas smo zapravljali celo s tuhtanjem o primernem izboru glasbe ob večerih, ker nas je obsedlo čudaško mnenje, da za prijetno vzdušje ne zadostujeta le narezana klobasa in sod vina. Mar ni bistvo v ogledu filmov, ne pa v trapastem žuriranju? Ogled projekcij preveč kilometrov stran od doma ne more bit edina mamljivost festivala, saj si je večino filmov možno ogledat v bližnjem kinu ali kasneje na televizijskih ekranih, tudi študentske stvaritve.

Hvala za razumevanje. Takrat nam ni uspelo poskrbet za televizijski prenos podelitve nagrad, kar je ostalo v mislih za cvetočo prihodnost, ki se nikoli ni zgodila. Rezultat se je izkazoval v dokazljivo visokem porastu obiska, dobri informiranosti javnosti o dogajanju in pohvalnih člankih o živahnem festivalskem vzdušju in gostoljubnosti. Paket zadovoljstva s filmi in spremljajočim doživetjem je zasadil korenino splošnega pozitivnega vtisa in s tem dobro popotnico za nujen razvoj.

Slovenski izmi

Kaj se je dogajalo potem? Sami povsem običajni izmi slovenskega življa: klientelizem, diletantizem, primitivizem… Direktorji Filmskega sklada so se zaradi politikantskih spletkarjenj menjavali skoraj vsako leto, s tem pa tudi usoda festivala. Ampak vsem brižnim, ki bi lahko vsaj z glasom podprli začetek dobre prakse, se je očitno fučkalo.

Osebno sem v prihodnosti doživela v znak naklonjenosti bla-bla-bla zahvale za vse dobro v zlu, nekaj klepetov ob drinku s polno strinjanja o vsem in predvsem nekaj prijaznih povabil na premiere tistih slovenskih filmov, ki so se avtorjem zdeli dovolj dobri, da bi si lahko obetali naklonjeno recenzijo z moje strani. Glede na to, da je moj blog užival nezanemarljivo javno pozornost.

Že naslednje leto je sledila orgija cufanja za nadzor nad festivalskim budžetom s strani Društva slovenskih filmskih ustvarjalcev. Zaradi blesave igre je festivalska ekipa z obetavno prakso dokončno razpadla. Projekt je bil z nečloveško zamudo primoran prevzet takratni novi direktor Filmskega sklada Igor Kadunc. Neko podjetje za organizacijo porok, konferenc in rojstnodnevnih zabav, ki naj bi prvotno skrbelo za pogostitve, dekoracijo, izdajo vabil in podobne zadeve, je brez najmanjšega pojma o področju filma prevzelo organizacijo.

Zarila sem v pekel, saj sem kot edina preostala oseba s festivalskimi izkušnjami in poznavanjem področja igrala še vlogo dežurnega korektorja povsem nepotrebnih zapletov. Direktor je bil polno dejaven in je popolnoma dojel, kdo kaj govori, kdo kaj naredi in kakšne so potrebe za prihodnost. Festival je bil tudi zaradi prej stabiliziranega modela delovanja vseeno uspešno izpeljan z visokim obiskom.

Nedotakljivi press

A glej ga zlomka! Naslednje leto je Filmskemu skladu že poveljeval v.d. direktorja Samo Rugelj, nekaj mesecev zatem pa direktor Joško Rutar. In direktorica festivala je postala točno tista gospa s svojim podjetjem, pod katero je zaradi nepoznavanja področja kakovost organizacije festivala po logiki stvari padla in javni odzivi postajali grdi. Silovit napredek kot nagrada za ustrezno opravljeno delo.

Nekateri idioti pač nikoli ne razumemo, kaj je pravzaprav cilj v sferi bizarnosti! Na funkcijo naj bi jo namestil že Samo Rugelj, preden je zapustil položaj, Joško Rutar pa podedoval situacijo, kar sem osebno dojela kot učinkovito sabotažo festivala. Sprejela sem ponudbo za nadaljevanje svojega dela pod pogojem, da rovarim od doma in me vse ostalo ne briga. Novinarji so pridno poročali o šlamastiki in karali direktorico festivala, vendar nikoli niso pljunili v smer kulinaričnih mojstrov, ki so pogrebno mineštro zakuhali. Nedotakljivi press.

S takratnim selektorjem Gorazdom Trušnovcem, s katerim je bilo sodelovanje na ustreznem nivoju, sva napisala vsak svoje zgovorno poročilo novemu direktorju Jošku Rutarju v vednost. Vljudno se je zahvalil za izpeljavo misije nemogoče in pozval, da si nalijemo čistega vina. Pojma nimam, kam je zlil tisto vino. Popil ga gotovo ni.

Danes se tolpe spet pretepajo in Jošku Rutarju režejo glavo z očitkom, da ni presekal stare prakse pristranskega delovanja. Festival slovenskega filma je kljub kadrovskemu povečanju spet takšen, kot je nekdaj že bil, in kakršnega si filmarji očitno v resnici želijo. Le srečanje filmskih kolegov in novinarjev ob morju.