Si sami zberemo pot al pot zbere nas?

Da bom zašla nekoč na čudna pota, je blo jasno že tam nekje v 6. razredu. Prvič sem doživela psihologinjo. Poklicala me je k sebi v svojo pisarno čist bliz zbornice. Une zbornice, iz katere se je dim od čikov tok kadil ven od unih tovarišic, da si mislil, da parno lokomotivo izdelujejo.

Vsedla sem se vsa presrana pred njo in je začela: “Tereza, zakaj te kdaj po šoli vidmo z unim, pa uno? Ti si pridna odličnjakinja, oni pa to niso. Un še osnovne šole ni dokončal.”

Že takrat sem si mislila, kere neumnosti mi razlaga. Da kaj ma to sploh s čim veze. Sam takrat je veljala še tista, da če boš mel šolo, bomo mel tud job in cel svet te čaka. In sem jo gledala tam butast v tisto njeno frizuro od hipijade pa ene čudne uhane. Še vsa nadobudna glih po faksu, k bo rešila cel svet.

In ji pametno prijavim: “Pa sej dela.”

“Kaj pa dela?”

“Ja, na Sončni upravi.”

Rešiteljica sveta je v tak krohot padla, da ga še dans slišim.

Geni, vzgoja in sistem

Dej, zadrž se mal, ženska, psiho, whatever, ne vidiš, da sem glupa naivčina. A so te tega na faksu naučil? Džizs.

“Tereza, to pomeni, da ne dela nič.”

“Aja, še tok lepš.”

In sem šla s povešeno surlo nazaj v klas. In bla pridna pol še do konca osnovne, tko kot se od mene seveda pričakovali.

In danes, skor 30 let kasnej, razmišljam, da kako se pol naše poti odvijajo naprej. A si sami zberemo pot al pot najde nas? Nosimo to že skoz v sebi in je čist vsak kle z nekim namenom, pa se pol kr samo porihta, tko kot pač se? So vse sam naključja al je to tvoja usoda? Če se čez pol ure odločim, da mam zadost vsega, se fuknem čez okno, je bla to moja usoda, al čisto naključje, ker sem sam neki premočnega skadila, pa vidla spet same črne misli okol mene, kako me hočejo zadušit? Sem zjebala teto smrt, ji sfukala plane, ker je hotla šele čez dva dni po mene pridet, ker je dolga čakalna vrsta? Sem se rodila z že vnaprej napisanim namenom al pa sem se sama odločila za vse?

Pa sploh sem tisto, za kar sem prišla na svet? Me niso naredili geni, vzgoja, sistem okol mene? Si svoj karakter, si svoj horoskop? Kaj pa, če une ta prave Tereze sploh ni? Kaj, če so me zdrkali s ta prve in me zjebali v kali? Jebat ga, zdej je, kar je.

Sončna uprava d.o.o.

In ta Sončna uprava d.o.o. me je pripeljala do pisanja. In do funny momentov. Z bralci. Jaz mam z njimi pač odnos. In dobim vsa živa sporočila. Vse super, vsi prijazni, nimam psihičev na FB.

Edin zanč je enmu zadogajalo neki, ker sem po pingpongu sedela nekje na drinku in sem na telefonu slišala un pisk pa sporočilo: “A greva fukat za 200 evrov?”

Pizda, sem tok v luft skočila in ga hotla takoj zbrisat iz Facebooka, sam sem glupa ko točak za telefon, pa nisem znala. Sem pa vidla napisano naprej: “K sem glih brez keša.”

In se začneš smejat, k je že tok glupa fora, pa glih men težarit za keš. Pol je objasnil, da je padel notr v Kolumniatrijo, k jo je dobil za darilo od bivše: “Lej se, preber se, ta je taka k ti!" Pa da je hotel met funny pristop.

Hja. Sej je še kdo padel notr. Enkrat je en model uletel po knjigo, s kerim sva še dans frenda. In drug dan začnem dobivat na mail slike kurca. In zraven ena zmešana ženska: “A bi rada še?” Ne me fucking jebat, WTF? In kr težit še naprej in na konc končno še ksiht od tega modela in seveda, to je bil un moj bralec. Sem mu rekla, da mi ena kr neki teži z maili, nikol mu pa nisem povedala, da sem ga vidla v vsej njegovi veličini.

Eni pa so mi kr rizle pošiljali v kaslc. Ena kr keš, če ji skopiram kolumne. Od enih sem si jaz sposojala denar. Enga sem enkrat prosila, če me pelje po gandžo in se vsedem v avto, pa začne en dvometraš: “Sam jaz sem šizo.”

“Si vzel tablete?”

“Sem.”

“Dobr je, vozi.”

In sam upaš da je vzel ta pravo dozo, pa da se tam kr enmu k sploh ne veš kdo je, ne sname kje sred obvoznice.

Gulp!

Lani sem vsa invalidna zarad razčefukanega gležnja obstala na berglah in sem nujno rabla prevoz v Polje, ker me je frend ves maničen klicaril z zaprtega oddelka. Nedelja, ob enih popoldne, kosilo, ni lepšga kokr zamorit bralca, k ma 5 otrok: “Nujno prevoz!”

Še dobr, da je žena tud moja fenica, ker je tri napokal v kombi in so uleteli bolj točni k GoOpti. In smo pripičili k ta velki na ful pred bolnišnico, gas pa veter v laseh. Sam še Sledgehammer od Petra Gabriela bi mogu bit v ozadju. Seveda so me tud počakali, da sem pribergljala nazaj.

Kakšen živalski vrt ob nedeljah, otroc, pejmo mi mal realnost gledat v Polje.

Teh zgodb je ful. Kdaj se mi zdi, da smo vsi mal preveč not padli. In jaz in bralci. Kdaj se mi tud zazdi, zakaj ne neham pisat ta moment. Zakaj ne bi kr zdej poslala vse v kurac, ne pa postala en zlajnan U2 pa bi drajsala With Or Without You do forever. Da nehaš na vrhuncu.

Čez leta bi se mogoče kdo vprašal: “Kje pa je una, k je dobr pisala?” Eh, crknila je, ampak že prej je nehala pisat. Ker je bla bleferka.

“The more people think you’re really great, the bigger the fear of being a fraud is,” je enkrat rekel pisatelj David Foster Wallace, potem pa se je obesil. Too much vse skup.

Too much je bil tud en bralec. Sediva v naši kafani, normalno je prišel po knjigo, tko kot vsak. Po dveh pirih sem sam še to zaslišala: “Kaj pol, greva fukat k teb?”

Gulp. Dejte mi rajš šizote.