Svetovni dan preprečevanja samomorov: Trgovci s pomočjo potrebujejo pomoč
Na svetovni dan preprečevanja samomorov (10. september) se med spremljanjem dnevnih poročil verjetno poveča število odhodov v kuhinjo, kjer nastajajo prigrizki in napitki, medtem ko na televizijskih ekranih v prazno odmeva deklamiranje statističnih podatkov.
Potem sledi ponarodelo besedilo. Se spodobi. Kako pomembno je, da spregovorimo! Da se pogovarjamo! Kako pomembno je, da ne držimo svojih misli v sebi, kaj šele stisk! Poiščite pomoč! Tukaj smo! Na razpolago! Ali ne živimo v skupnosti, v kateri je spregovorit prepričljivo in iskreno o čemerkoli, kaj šele o temah s statusom občutljivosti, ki se množijo kot plesen po poplavljenih kleteh, vsaj nezaželeno, če ne celo samomorilno nevarno?
Gremo se skrb za duševno zdravje
Gremo se igrat, da je duševno ravnovesje nek svet zase, s katerim lahko upravljamo navznoter. Gremo se igrat, da duševno ravnovesje ni pomembno povezano že s kolektivno zapovedanim slogom življenja in ne zgolj osebnim. Gremo se igrat, da so ljudje, ki se jim tako ali drugače natrga film, duševno bolni, tisti, ki v zgodbe drugih posegajo z ustvarjanjem srhljivk, pa duševno zdravi.
Mogoče so samo malo osebnostno moteni, ampak oni ne potrebujejo pomoči. Trdijo, da so okej. Dobro se znajdejo. Stvar pogleda na svet, kot radi sprenevedavo bleknemo.
Gremo se igrat, da zdravstveni in predvsem farmacevtski sektor nista zadovoljna soprofiterja sistema, ki serijsko peha ljudi v naraščajoči pojav depresije in anksioznih motenj. Pustimo razne prostovoljne organizacije ob strani. Vemo, da so vse tovrstne organizacije prisiljene v prostovoljstvo ravno zato, da demotiviran in izčrpan kader ne bi zmogel pomembno vplivat na začrtan tok kolektivne prihodnosti. Ampak nekateri ljudje si vseeno v imenu stroke upajo javno trdit, da nudijo pomoč.
Slovenci smo že vajeni, da na lestvici po številu samomorov letno kotiramo visoko. Pa vendar trend v zadnjih letih po Evropi nasploh rahlo upada. Predvsem zaradi osveščanja in povečanega hitrejšega zdravljenja depresije, se hvalijo predstavniki stroke.
Kaj pomeni osveščanje in zdravljenje? Prevod prosim! Sploh ni treba, da bi imeli kdaj sami opravka s psihiatrijo, da bi vedeli, kako stvari potekajo. Skoraj vsak z izkušnjo vam bo zaupal podobne anekdote. Izpovedi so na voljo tudi s strani previdno anonimno prizadetih. Le da ob tarnanju ni dovolj zaskrbljenih.
Antidepresivno uporabni
Obstaja predvsem opazno močan interes, da pridno papcate antidepresive. Koristi bodo zelo nezanemarljive! Uporabni boste, namesto kolapsirani na bolniški. Bolj prilagodljivo boste prenašali izkoriščanje na delovnem mestu za še bolj mizerno plačo. Bolj pokorno boste prenašali, če brezposelni vegetirate med neplačanimi računi. Bolj sprijaznjeni boste z ljudmi okrog sebe, ki so se vam zasrali, pa se bojite neljubih posledic, če jih boste o svojem pristnem čustvu iskreno obvestili. Ne bo se vam ljubilo razgrajat po ulicah ali celo vreščat nekaj o pravicah, če se vam je slučajno do zdaj kdaj ljubilo. In tako dalje.
In veste kaj? To izjemno pomoč vam lahko predpiše vsak splošni zdravnik. Dostopnost je osupljiva! Poskusite zgolj malo pojamrat nad težkim življenjem ob naslednjem obisku zaradi vnetega grla in morda boste spoznali, da je škatlica antidepresivov padla pred vaš nos hitreje od mentolovih bonbonov v trafiki. Osveščeni ste! Če še niste na kritični točk, ko se vsaj začasni ali stalni medikamentozni terapiji res ni pametno upirat, čemur se je v danih razmerah težko izognit, in bi si kakšen prenapet dan radi olajšali s pomirjevalom, boste težko dosegli svoje. Ne, ne in ne! To pa res ni profit za umret od zadovoljstva. Zobajte raje antidepresiv vsaj eno leto vsak dan, če ga res potrebujete ali pa ne, pomirjevalo si pa kupite na ulici pri kakšnem dotolčenem džankiju.
Z zgodovino nažiranja s pomirjevali je konec, ker danes vemo, česar naši fotri in mame niso vedeli, da je to zelo nevarna droga. Raziskav o antidepresivih ni in ni konca, sicer pa kaj je hujšega od tega, da boste pridni, da se vam bo bolj fučkalo za vse, da vam bodo obilno izpadali lasje in da se boste zredili za dvajset kilogramov, ne more bit. Nič hudega. Ne bo vam mar. Točno tisto nezaslišano drogo boste pa prejeli samo za nagrado, če boste pristali na to preprosto “terapijo”. Da bi lažje premostili prvi mesec ali dva včasih zelo zoprnih stranskih učinkov privajanja organizma na vdor nove kemije. Po uvajalni drami zadovoljstvo pomeni, da zvarek na vas sploh učinkuje ali da ne učinkuje negativno, zaradi česar boste ponovili vajo privajanja na aktivno brezvoljno življenje z drugo vrsto čudežnih pilul.
Ugodnosti pa sploh še ni konec. Ne mislim ugodnosti za vas, ampak seveda za farmacevtski biznis. Nihče se ne bo posebej sekiral, če boste antidepresive malicali celo življenje. V poduk naj bo, da nič hudega, ker tudi sladkorni bolniki jemljejo zdravila celo življenje. Ta krilatica, ki si jo je nekdo pametno izmislil, se svaljka po vseh medijih na temo depresije in anksioznih motenj. Kot da se pameten sladkorni bolnik ne pozanima stokrat, ali je res v smrtni nevarnosti in ali druge možnosti zanj ne pridejo več v poštev. Seveda se pozanima! V koliko primerih je lahko takšen odgovor dokazljivo prepričljiv pri razmajanem psihičnem ravnovesju, če ne gre za vrsto psihoze, ki se je že razvila do stopnje izgube stika z realnostjo in jemanje “zgolj” antidepresivov sploh ni uporabna opcija?
To je to zdravljenje, ko pomoči za rešitev povsem konkretnih težav ne dobite, pri čemer se mogoče niti ne zavedate, v čem je pravzaprav vaš problem, če sploh je vaš. Če ne boste zadovoljni s srečno situacijo na kemiji, boste morda nahruljeni, da za pozitivne spremembe sami ne storite dovolj. In spet boste sami v svojem zosu. Zdaj boste brez pomoči na antidepresivih lažje prenašali občutek krivde. Sprejmite odgovornost za svoje življenje. Nasmehnite se! Priključite se družbeno zaželenemu valu paraduhovne “positive thinking” norosti. Ti norci ne jamrajo in samo še halucinirajo, da se zoperstavljajo konfliktom v sebi, medtem ko z motenim nasmeškom na obrazu sprijaznjeno cepetajo na mestu.
Gremo se pogovarjat!
Zgodbe o psihoterapiji so predvidljive. Nekaj živcev vam bo skurila klasična fora zdravstva z dolgimi čakalnimi vrstami. Pomislili boste na tiste prijazne ljudi s televizijskih ekranov, ki kričijo, da vam želijo pomagat, da kar slina šprica naokrog, in se v praksi počutili začudene in blazno nezaželeni. Kot da vi mučite tisto osebje, ker mora garat zaradi vas. Prava nadloga postanete še tam! Ko boste le prišli na vrsto, boste mogoče naleteli na še enega človeka v vašem življenju, ki vam bo šel za znoret na jetra. Je sicer pridno doštudiral, se prikomolčal do službe in plače, kar pa še ne pomeni, da boste vi nad temi dejstvi navdušeni.
Nasploh je treba imet veliko srečo, da imaš čim manj opravka z ljudmi, ki so pridni, učljivi, a popolnoma nenadarjeni za področje svojega poklica. O osebnih zadevah se pa itak nagonsko radi pogovarjamo s tistimi, ki so nam vsaj na nek način blizu, zanimivi ali prijetni. Na tej točki vse flance o profesionalnosti izvisijo. Morda boste kmalu pomislili na zamenjavo psihoterapevta, a ko se boste spomnili, da že itak prihajate na vrsto le vsak tretji teden, se boste morali sprijaznit s spoznanjem, da je izbirčnost težavna kaprica, za kakršno je treba imet prekleto dobre živce.
Ampak obstaja rešitev. Pomoč nikoli ne počiva. Samoplačniška ambulanta! V čakalnici bo prijetno. Morda bo celo igrala glasba, na mizici vas bodo čakale lobotomične revije. Prihajali boste lahko vsak teden. Od srca vam bodo privoščili pomoč za najmanj 40€ na urico. To je prijazna cena. Izbirčnost vas bo samo še dodatno udarila po denarnici. Svarili vas bodo pred šarlatanskimi psihoanalitiki s sumljivimi certifikati, a to ni nujno pozornosti vreden alarm, če se boste s šarlatanom precej bolje ujeli kot s profesionalcem. V vsakem primeru je večina Slovencev v psihični stiski, ker ima preplitek žep za razne pomoči vseh dobrosrčnežev tega sveta. In redko kdo ima zaupanja vrednega prijatelja, ki bi ga lahko redno moril s svojimi problemi in pričakoval še blagodejen odziv.
Kako kakovostno poteka pomoč na zadnji postaji nudenja pomoči — kliniki, ni treba nikomur več posebej razlagat. Kamorkoli obrneš, se zdi, da trgovci s pomočjo potrebujejo pomoč.
