Pogreb plača družina, ne družba: ½ Cerarja, ½ vlade, ½ mandata

Moj bog, kako hitro teče čas! Predsednik vlade je ob drugi obletnici vladanja in jubilejni stoti seji vlade pripravil kratek seznam dosežkov, zaradi katerih bi po njegovem to vlado morali imeti radi.

Pa je seveda nimamo.

Res, marsikaj se je spremenilo v mandatu Cerarjeve vlade. Veliko stvari je šlo na bolje. Za vse te dosežke ji je treba korektno dati priznanje.

Brezposelnost se je znižala — četudi na račun samozaposlovanja —, BDP že nekaj kvartalov solidno raste, garanje izvoznikov kaže rezultate in rešuje našo bilanco. Čeprav je Slovenija močno zadolžena, se je finančno stanje okrepilo. Lažje in ceneje pridemo do denarja, Slovenija (spet) postaja zanesljivejša gospodarska partnerica, z več stabilnosti nasploh. Vse to je danes statistično dokazljivo.

“Izboljšanje politične kulture”

Nedavno pa je premier Cerar tudi omenil “izboljšanje politične kulture”.

Res je, da se naši politiki zadnje čase manj zmerjajo pred kamerami. Nisem pa prepričana, da je to zasluga prizadevanj in gentlemanskega zgleda te vlade.

Tisti del politike, ki je v svojem besednjaku že tako ali tako ves čas operiral z žaljivkami in poniževanji, se je zavlekel v svoj politični brlog, kjer očitno snuje novo strategijo. Ko se tu in tam še oglasi, pa se zna spustiti še nižje kot kdajkoli prej.

Spomnite se zmerjanja novinark s prostitutkami. Se pa zato samo še zaostruje retorika njihovih medijev, ki o levičarjih in nekdanjih levičarjih — in vseh, ki vsaj malo dišijo po levici —, še naprej napletajo zgodbe, ki si jih ne bi znali izmisliti niti v Hollywoodu.

Bo pa kljub vsemu zelo nevarno, če se bo predsednik vlade zadovoljil s tem, s čimer se zdaj hvala. Državljani namreč nismo tako zadovoljni, da bi lahko Cerar mirno pričakoval naslednje volitve in nov mandat.

Zdravstvo nas bo pokopalo

Stanje v zdravstvu nas ne bo ozdravilo. Nasprotno, pokopalo nas bo. (Pogreb pa tako ali tako plača družina, ne družba.)

Skratka, sredstva za zdravstvo še vedno mečemo malo sem in malo tja po njivi kot gnoj z vilami, namesto da bi za ta denar kupili ustrezno sistemsko šprico. Zdravstvena njiva s takimi metodami ne bo nikoli pognojena in nikoli ne bo dajala želenega pridelka.

Samo primer: za odpravljanje težav s pomanjkanjem anesteziologov smo posredniški družbi, ki je v mariborski UKC pripeljala hrvaške zdravnike, plačali ne več ne manj kot 7 milijonov evrov! Pri tem pa cel ljubljanski UKC v prvem polletju letošnjega leta izkazuje 12 milijonov izgube — kar je smešno nizka vsota v primerjavi s stroški za 20 anesteziologov, kolikor so jih potrebovali v Mariboru.

Kdo je pobral večji del tega denarja, lahko samo ugibamo.

Bohotenje (in pešanje) javnega sektorja

Javni sektor se bohoti, kar je nezdravo že za družbeno klimo v državi nasploh, kaj šele za obvladovanje javnih stroškov in državno bilanco.

Zagotovo bi se nad tem podatkom manj zgražali, če bi javni sektor po zaslugi svojega širjenja tudi bolje deloval. Pa ne deluje!

Državo smo zregulirali do skrajnosti in pri tem izgubili človeka, državljana, gospodarstvenika, investitorja, zaposlenega, socialno ogroženega itd. — vse tiste, skratka, ki bi jim delujoč javni sektor moral najbolj služiti.

Kaj naj z ministrom za infrastrukturo?

Kaj bomo z ministrom za infrastrukturo, ki je v inavguracijskem nagovoru jasno povedal, da drugi tir po njegovem ni potreben? Zdaj pa je svoje stališče spremenil in se za drugi tir zavzema.

In kaj naj si mislimo o ministru, ki brez odziva in stališča sprejme dejstvo, da DARS za elektronsko cestninjenje izbere zastarel sistem? Ko bomo ta sistem morali nadgraditi z novim in s sodobnejšimi rešitvami, ga bomo morali v celoti zavreči — in s tem tudi vseh teh danes poceni (trgovsko) zvenečih 99,9 milijonov evrov, kolikor znaša natečajna ponudba zmagovalnega konzorcija.

Ob odprtju predora Markovec ni bilo videti nobenih možnosti, da bi predor izločili iz vinjetnega sistema. Zdaj, pred interpelacijo, pa je Gašperšič na lepem naklonjen brezplačni vožnji od Kopra do Izole. To ni verodostojen in zaupanja vreden javni uslužbenec.

Pa še to: Če bo minister za infrastrukturo interpeliran, bo to že šesta zamenjava ministra v tej vladi. Violeta Bulc je šla v Bruselj, Jože Petrovič se je ujel v past konflikta interesov, Stanka Setnikar Cankar honorarjev, da te kap, Klavdija Markež neverodostojne izobrazbe — Dušan Mramor pa je odstopil iz osebnih razlogov.

Koliko še lahko državljani zaupamo vladi, v kateri je skoraj pol ministrov že zamenjanih?

“Bo treba delat.”

Državljani ne vidimo delovanja pravne države. Preveč krivic ostaja na ramenih žrtev, preveč lumparij ostaja nekaznovanih. Splošno prepričanje je, da pred zakonom nismo vsi enaki.

Potem je tu še cela vrsta nedokončanih političnih zgodb, ki čakajo svoj epilog. Od gospodarskih so najbolj urgentne in zaskrbljujoče naslednje: nedokončana privatizacija, depolitizacija privatnega sektorja, zgrešene naložbe in razmetavanje davkoplačevalskega denarja, državne subvencije namesto sistemskih rešitev, nekonkurenčen trg delovne sile, administrativne ovire za tuje investitorje.

Med zunanjepolitičnimi pa naj omenim samo to, da so uradniki in pooblaščenci te vlade zafurali arbitražni dogovor s Hrvaško; napovedujejo se novi migranti; žične ograje ostajajo in ovirajo razvoj turizma ob meji; vroče postaja tudi z Avstrijo.

Ne, ne. Če bo vlada v svojem samozadovoljstvu ostala pri tem, kar je dosegla doslej, bomo morali pas kmalu zategniti še za kakšno luknjo. Raje kot to, kaj so že naredili, bi na polovici mandata od Cerarja rada slišala, kaj še nameravajo.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v soboto, 10. septembra, na avtoričini spletni strani KaKa — Kako komuniciramo? pod naslovom Na polovici. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorico.