Hočem moškega za tiste tri bistvene stvari: seks, pogovor in crkljanje

Ni še vsega konec. Ni še čas za analize, grafe, povzetke, ugotovitve in nove kratkoročne ukrepe. Samo malo si bom oddahnila, se ozrla naokrog in nič ne bom delala. Zdaj zagotovo nekaj časa ne bom hodila na blind date. To ni moj šport. Ležanje na balkonu, branje ali gledanje v prazno mi daje več ugodnih in udobnih rezultatov. Druženje z ljudmi, ki jih poznam, popivanje z domačimi, pogovori o umetnosti, delu in svetu brez psihoanaliz dá več bonusov. 

Nisem zlomljena, nisem izgubila “vere, upanja, ljubezni”. Ne bom zdaj zdolgočaseno obupavala nad vsakim moškim. Skratka, ni trajnih posledic. Samo ne da se mi več. Če strnem to, o čemer sem že pisala, so ugotovitve naslednje.

Po najboljših močeh

Nočem biti priročna, amaterska kvazipsihologinja. Vem, da znam poslušati, peljati pogovor, ustvariti prijetno vzdušje. Trudila sem se po najboljših močeh.

Redki med tistimi, s katerimi sem se dobila, bi lahko zase rekli, da so storili podobno. Morda tisti med 50 plus in 60 plus. Z njimi imam — čez palec — več skupnega kot z mlajšimi. Zgodbe, zgodovino in humor.

Obenem pa so se mi zdeli stari. Pa ne zaradi sivih las, ampak v dojemanju nekaterih sodobnih tem. Ne da se mi prerekat o beguncih in zagovarjat osnove humanosti. Če sam ne zmoreš vsaj za nekaj minut pomislit, kako bi bilo tebi v njihovi koži, jaz res ne bom širila tvojih obzorij. Ne bi rada z nekom na hitro pristala na seks in po nekaj srečanjih zgrožena ugotovila, da je desničar, ksenofob, nacionalist in kar je še podobnih tegob.

Na blind date nisem hodila zato, ker bi se počutila osamljeno. Priložnosti za druženje in pogovore imam več kot dovolj. Hočem moškega.

Urbana žival

Če me v dveh urah recimo nisi vprašal, kako sem, kaj delam, ampak si bil vesel samo zato, ker ga poslušam… — potem pojdi raje na terapijo. Nič slabega si ne mislim o tebi. Ne pomilujem te, samo nekako si zgrešil namen.

Vem, ja, že ime imam čudno, pa v službo tudi ne hodim. Za njih sem bila umetnica. Pa nisem. Razlike nisem razlagala prav pogosto. Se mi ni dalo. Ali pa nisem prišla do besede. 

Urbana žival sem. Hoja v hribe ali vikend pod njimi me ne ganejo. Zakaj bi z nekom, ki ga ne poznam, šla v hribe? Še tisto uro sedenja sem včasih komaj preživela. In nismo čisto vsi Slovenci nori na hribe.

Pa lepo prosim, ne berite nasvetov, kako v iks korakih narediti vtis na žensko in jo zapeljati. Ali moškega. Saj je vseeno. Ne zaleže. Govori, poslušaj, vprašaj. Ne trenirat. Sprosti se.

Ali pa si poglejte film z vedno stoičnim Harrisonom Fordom, ki pravi nekako tako: “Deset korakov, kako ženska osvoji moškega?! Preveč. Dovolj je, da pride mimo.” 

Vsaj zabaven je bil v tem filmu.

Postarani fantiči

Zmaga pa tole: “Zanima me spoznavanje novih ljudi. Druženje.” Ker mene še vedno zanimajo moški zaradi tistih treh bistvenih reči: seks, pogovor, crkljanje. V tem ali premešanem vrstnem redu. Ja, večerje, druženje, vikendi, posedanje tudi. 

Okej, spoznala sem nekaj novih ljudi. Vsi so zgledali kot moški, toda med njimi je bilo kar nekaj takih, ki so bili samo postarani fantiči. Skupno jim je bilo samo to, da so bili osamljeni in da so pogrešali pogovore.

Kako se lahko to zgodi poročenim, ločenim, očetom, samskim? To me je v bistvu najbolj pretreslo. Da se vedno več ljudi nima s kom pogovarjati. Da nimajo nikogar, ki bi mu/ji zaupali, se odprli, se na kogarkoli naslonili. Žalostno.

Najprej sem mislila, da bo seks tista prva, najpomembnejša tema. Ne bi se mogla bolj motit. O seksu ni bilo ne duha ne sluha. Okej, pač ni bilo kemije. Ni konec sveta, sem si mislila. Ampak če se bo tako nadaljevalo, si bom morda zaželela, da bi bil.

Megamanko erotike

Ko sem predstavnike agencije spraševala, ali imajo kakršnegakoli južnjaka ali nekoga, ki bi imel vsaj neko vezo z našim nekdanjim skupnim prostorom, je praviloma padlo vprašanje — zakaj. Ker dar govora, zajebancija. Ker prej opazijo žensko.

Okej, to ni nujno vezano na določeno geografsko poreklo. Taki so tudi Slovenci, obstajajo pa tudi nemogoči Balkanci. Stvari niso črno-bele in nerada stereotipiziram. Ampak ni bilo nič. Nada.

“Jih je nekaj, samo niso primerni za vas.”

Ma nemoj. A ti, s katerimi sem se dobila, pa so bili primerni?

Ni splošne ugotovitve o moški populaciji na domačih tleh. Gre samo za nekaj primerkov. Res pa je tudi, da me ne bi pobralo, če bi šla še s kom na eno pijačo.

Ampak če kaj velja za našo minimetropolo, pa je to definitivno megamanko erotike v zraku. Da stopim v bar in da me nekdo opazi že samo zato, ker mu nobena ženska ne uide. Pa sploh ne mislim, da sem lepotica, zapeljivka in da se me ne dá zgrešiti. Saj sem samo ženska.

Ampak bodi radoveden moški. Premeri me, oglej si me. Poglej stran ali pa plačaj pijačo. Morda jo bova spila skupaj. Morda pa niti ne bom vedela, kdo časti.

Humor je seksi

Glej okrog sebe na ulici, mogoče pride kdo mimo. Zelo malo ljudi se gleda na ulicah. No, kakšen pogled sem že ulovila — ali vrgla. Včasih je bilo to čisto dovolj.

Humor je seksi. Ne obleke, ne kilaža, še manj jamranje in egocentričnost. Napit se ga do konca in klonit pred pogumnim rohnenjem pa niti pod razno ni seksi.

Tudi ranljivost je lahko seksi, ampak ne s tem pretiravat. Ne v doživljanju in ne v govorjenju.

Evo, pa sem padla v past nasvetov.

Štos je v tem, da ni nasveta. To se zgodi ali pa ne. Še vedno. Ni tega računalniškega programa, ni teh seminarjev, kjer bi se lahko naučili delati na tem, “da se zgodi”.

Ostajam radovedna in dovzetna.

In pridejo dnevi, ko sem igriva.