Aleluja, Apple Airpods! Gordijski vozel kablov za slušalke je presekan!
Jonas Žnidaršič mi še dandanes včasih naprej vrže, da sem bil v starih časih ne samo zagrizen uporabnik Nokij, ampak sem celo razglašal — še skoraj dve leti po launchu prvega iPhona (2007) —, da mi pa Steve Jobs že ne bo prodajal svojih telefonskih umotvorov. Čeprav sem bil Mac user že skoraj četrt stoletja, sem bil vnet zagovornik tistega prepotopnega finskega hardvera. Ki se mi je do zadnjega Komunikatorja zdel čisto super.
Po sedmih letih, odkar sem se spreobrnil (2009) — ali z drugimi besedami šest iPhonov pozneje (3G, 4, 4S, 5, 6 Plus, 6S) —, sem se po sili razmer odvadil, da bi moral imeti skoraj vsak nov model.
Zato bom Sedmico preskočil. Edini razlog, da bi si ga želel, je kvečjemu ta, da bi mlajšega sina osrečil s svojim starim — no, sedanjim — telefonom. Pa bo verjetno moral preživeti z mojim starim iPadom, ki ga skorajda ne uporabljam več.
Proč z žicami
Kot nekdo, ki je v sedmih letih zamenjal šest iPhonov in v šestih tri iPade — plus, no, v osmih dva Maca —, nisem najbolj kredibilna oseba, ki bi se smela zgražat nad obsesijo z Applovimi novostmi in novotarijami. To kompenziram s tem, da redno skrbim in tudi nestrpno pričakujem softverske posodobitve.
Sicer pa to pišem zato, ker ne razumem globalnega zgražanja nad zadnjo Applovo pogruntavščino, da je na iPhonu 7 ukinil klasični, ubikvitetni vtičnik za slušalke, ga nadomestil s svojim Lightning priključkom, ki je namenjen tudi polnjenju baterije, in ponudil opcijske brezžične Airpodse.
Meni se zdi to edino normalno. Proč z žicami.
Cena je zaenkrat previsoka — pa še izgubit jih najbrž ni težko —, ampak verjetno bo to postal standard. Da s telefonom ne boš dobil belih kabelskih slušalk, ampak Airpodse. Tako ali tako prodajo vedno manj iPhonov, zato se bojo morali potrudit in začet dodajat boljše accessories serijsko. — [Fotografija: Apple.]
Od prvega iMaca do iPhona 7
Zgodovina nejevolje nad Applovim domnevno samovoljnim, pretencioznim, predrznim, riskantnim kenslanjem funkcionalnih, prevladujočih, sprejetih tehnologij je dolga, predolga.
Spomnite se prvega iMaca leta 1998, ki je bolj kot s svojim pirhastim videzom šokiral in razjezil svetovno uporabniško javnost s tem, da ni imel disketnega pogona. Floppy disk je adijo, je takrat rekel Steve Jobs, in Jony Ive je rečeno, storjeno zdizajniral računalnik, ki je imel samo še USB vhode (in seveda optični pogon).
Če je kdo takrat pogrešal disketo — jaz je nisem —, naj pogleda na to potezo iz današnje perspektive. Se še spomnite, koliko časa po letu 1998 ste še uporabljali diskete?
Miniti je moralo še deset let, da je Apple (leta 2008) lansiral MacBook Air — brez optičnega pogona. Nezmožnost uporabe cede-romov (ali predvajanja glasbenih cedejev) so ljudje pogoltnili — če so jo — kvečjemu zato, ker je bilo nekako logično, da tako tanek laptop pač ne ne more inkorporirati optičnega pogona.
Potem pa so minila še štiri leta, da so začeli delati tudi debelejše, zmogljivejše MacBook Proje brez optičnega pogona.
Vse ima rok trajanja
Nekoč so bile diskete. Ta velike. In so šle. Potem so bile ta male. Tudi šle. Bili so cede-romi, s katerih smo nalagali na računalnik softver ali ne vem kaj pekli nanje. Pa so šli. Bili so cedeji, ki smo jih poslušali v predvajalnikih in si jih eventualno presnemavali v iTunese. Pa so šli.
Bile so — ne boste verjeli — tudi vinilne plošče, ki smo jih poslušali na gramofonih. Nekateri ljubitelji to počnejo še danes, ampak za večino je njihov čas potekel in nič rekel.
Včasih so bili trdi diski vrtljivi, da danes pa so solid state. No moving parts. Včasih so imeli telefoni numerične tipke. Pa so šle.
Touch screen tehnologija je stara stara deset let. Vsaka stvar ima rok trajanja. Definitivna, ultimativna tehnologija, ki je ne bi moglo nič izpodriniti, najbrž ne obstaja.
Od Walkmana do Airpodsov
Razen posodobitev in opozoril in podobnega sranja na Windowsih — ki sem jih tu in tam v življenju uporabljal — me ni nič tako spravljalo ob živce kot zavozlani kabli od slušalk.
Pravilo je, da recimo en meter kabla ne more za nič na svetu ostati nezavozlan, ko ga pospravimo v žep ali predalček torbe. Ni šans. Nekoč sem bral célo znanstveno študijo o tem: kolikšna je verjetnost in kompliciranost vozlanja glede na dolžino in fleksibilnost kabla. Noro.
Kadar hočem ali moram telefonirat prostoročno, si mobilne telefone že od vsega začetka tiščim na uho z levo ramo. (No, to sem delal že s prenosnimi stacionarci.) Zato nisem bil nikoli ljubitelj slušalk, niti si jih nisem veliko kupil. S poslušanjem glasbe med hojo ali vožnjo s kolesom sem opravil v 80. letih, ko so bili še popularni walkmani z blazinicami iz oranžne šaumgume.
Pozneje, ko so prišli mobilni telefoni, so mi ponavadi zadoščale slušalke, ki so prišle s telefonom. Pa še te sem uporabljal zelo redko. Ravno toliko, da vem, da je zavozlavanje slušalk prekletstvo.
Recimo, pred kratkim sem dobil na probo Beatsove Solo 2 Wireless. Super, ampak vseeno ne bi hodil naokrog s tako velikimi slušalkami na glavi, pa še predrage so.
Ampak če sem čisto odkrit, moram priznat, da bi imel slušalke — brezžične, seveda —, če bi le obstajale kakšne, ki bi se mi zdele praktične, ne prevelike, in cenovno ugodne.
Takšne bi lahko bili novi Applovi Airpodsi. To se mi zdi to, uporabniško. V vsako uho eno, pa na pot.
Cena je zaenkrat previsoka — pa še izgubit jih najbrž ni težko —, ampak verjetno bo to postal standard. Da s telefonom ne boš dobil belih kabelskih slušalk, ampak Airpodse.
Tako ali tako prodajo vedno manj iPhonov, zato se bojo morali potrudit in začet dodajat boljše accessories serijsko.