Včasih bi vsi radi bili otroci matere Tereze
Če si v Prištini v pisarni obiskal Vloro Çitaku, dokler je bila še ministrica za evropske zadeve kosovske vlade — zdaj je veleposlanica Kosova v ZDA —, te je na steni prijetno presenetil “wall of fame”, s katerim je obiskovalcem želela kar najbolj nazorno predstaviti vlogo močnih žensk v zgodovini starega albanskega naroda — in mlade kosovske države.
Pred tremi tedni, ko je judoistka Majlinda Kelmendi priborila prvo olimpijsko medaljo za Kosovo, je nekdanja ministrica veselo tvitnila:
“Happy to see that the #WallOfFame that I started got two additional amazing ladies: @RitaOra & @MajlindaKel #WomenPower”.
Tudi če ne poznate glasbe Rite Ore, ste jo morda videli kot sodnico v eni najboljših sezon BBC-jevega showa The Voice leta 2015 — skupaj s Tomom Jonesom, will.i.amom in Rickyjem Wilsonom — ali v oglasnih kampanjah za Adidas, Coca-Colo, Samsung in številne modne znamke.
Pred tremi tedni, ko je judoistka Majlinda Kelmendi priborila prvo olimpijsko medaljo za Kosovo, je nekdanja ministrica veselo tvitnila:
Woman Power
Morda pa niste vedeli, da je vnukinja kosovskega režiserja Besima Sahatxhiuja ter hčerka ekonomista in psihiatrinje, ki jima je pred kosovsko vojno z enoletno hčerko uspelo pobegniti v London. Oče ji je dal ime po Riti Hayworth, priimek pa skrajšal kar iz družinskega “urarskega” priimka (iz turcizma sahadžija): Rita Ora.
Ti dve mladenki — Majlinda letnik 1991, Rita pa 1990 — sta torej najnovejši ikoni kosovske women-power scene oziroma stene.
Toda ali veste, kdo je prva — levo zgoraj — na tej famozni steni desetih največjih žensk v zgodovini Kosova? Mati Tereza. Od nedelje svetnica.
V tem delu polotoka naše celine, ki tako nerad sliši ime svojega gorovja, da se raje imenuje po straneh neba, je bilo skoraj nemogoče živeti, ne da bi se dnevno zaletaval vanjo. Seveda ne v pokojno svetnico, ampak v njena materialna utelešenja.
V službo sem hodil po Bulevardi Nënë Tereza, glavnem prištinskem korzu, ki povezuje dva glavna hotela in dve najvišji vladni stavbi.
Če sem krenil v nasprotno smer od službe, sem se sredi njenega bulvarja znašel na Sheshi Nënë Tereza, torej njenem trgu (kjer je bil naš EU informacijski center).
Njen bulvar se nadaljuje v Rruga Xhorxh Bush — uganite, ali se ulica imenuje po očetu ali sinu —, kjer si se spet zaletel v neproporcionalno veliko katedralja Nënë Tereza.
Če si šel v Tirano, te je že letališče pričakalo z njenim imenom.
V Skopju pa je njen “muzej” v tako nepopisno grdi stavbi, da so celo neoantične monstruoznosti na obali Vardarja videti kot mojstrovine Arhitekturnega bienala v beneških Giardinih.
Dediščina matere Tereze
Boj za bogato simbolno dediščino pokojne matere Tereze se je začel že davno prej, preden je postala svetnica ubogih. Zanjo so se borili mnogi: od politikov do beračev, od pop zvezdnikov do turističnih vodičev. To vse razumem. Razumem, da se ministrica za evropske zadeve, čigar države še vedno ni priznalo pet držav EU — naj spomnim: Španija, Slovaška, Romunija, Grčija, Ciper —, s ponosom sklicuje na rojakinjo Nobelovo nagrajenko. Razumem, da predsednik taiste države dvakrat v kratkem času z veseljem pokramlja s papežem Frančiškom. Saj imata o čem govoriti. Razumem tudi Rito Oro, ki je na predvečer razglasitve v baziliki sv. Pavla zunaj obzidja zapela What Child is This.
Drugi gostitelj večera z njo je bil Lorik Cana, prištinski nogometaš, bivši kapetan – albanske reprezentance!
Nekaj dramatično resničnega je v tem, da so se ubogi Kosovarji na predvečer posvetitve svoje simbolne mame kot njene sirote zbrali fuori le mura, zunaj obzidja — saj jih le po kapljicah spuščajo za posvečene zidove Evropske unije. Za vstop namreč še vedno potrebujejo vizume, čeprav je odbor Evropskega parlamenta za državljanske pravice prav te dni s športnim rezultatom 25:24 (in dvema vzdržanima) glasoval za odpravo — poročevalka Tanja Fajon).
Pa tudi UEFA in FIFA jih ne marata. V ponedeljek zvečer sta dovoljenji za igranje kvalifikacijske tekme kosovske reprezentance za svetovno prvenstvo (prve sploh) dva igralca dobila dobesedno par ur pred tekmo. (Mimogrede, Danska–Kosovo 1:1). Ali pa MOK: komaj so jih sprejeli, že so bili zlati. Da o Unescu — s sramotno srbsko protikampanjo — in drugih organih OZN niti ne govorimo.
Ločnice in obzidja
A ko se zgodi nekaj takega, kot je simbolno srečanje prve in zadnje s Vlorinega zidu slave, je mnogim žal, da sami ločujejo med klasično in pop glasbo, nogometom in arheologijo, med eno in drugo stranjo obzidja. Takrat bi vsi bili po malem Kosovarji.
Ker se jim zdi, da včasih vseeno obstaja pravica na svetu. Kot po objavi tiste neverjetne fotografije malega Petrita Halilaja, danes iskanega evropskega slikarja, v vrsti močnih kosovskih mater za kruh in vodo v albanskem Kukesu. Ali kot po spevu Rite Sahatxhiu v čast Gonxhe Bojaxhiu v sv. Pavlu zunaj obzidja.
Madoni se je moralo prav dobro zdeti. Pa Madonni tudi.