Slovenski družbeni ustroj ni mafija, ampak domačija. Kar ni isto.

Še enkrat se moramo ustaviti ob Cerarjevih težavah s tem, kar sam opisuje kot “interesna združenja”. Rekel je, je bil ob vstopu v politiko pripravljen na marsikaj, “[ni] pa bil pripravljen na to, da je slovenska družba tako močno prepletena z interesnimi združenji”.

Cerar je nad fenomenom “interesnih združenj” ne samo začuden, ampak ga očitno tudi vidi kot enega od ključnih problemov svojega vladanja.

To lahko razumem. Najbrž drži, da pravniki nimajo dovolj znanja o družbi in družbenih procesih. Kot specialisti za pravo in pravne zadeve vedo vse o organizaciji in delovanju pravne ureditve — vendar seveda neke hipotetične, idealne, idealizirane pravne ureditve. Ki je idealno tipsko samo ena. Trenutno zahodna.

In Cerar je pravnik. To neprestano dokazuje. Ukvarja se s hipotetično pravno ureditvijo. Odkar se je spustil v politiko, je njegov cilj idealna pravna ureditev.

Na prvi pogled se to zdi v redu, v resnici pa je to spreminjanje Slovenije v kolonijo.

Zakaj Cerarja boli glava

Tega Cerar ne razume. Vendar ga glava ne boli zato. Glava ga boli zato, ker se slovenska družbena realnost njegovemu načrtu in z njim povezanemu delovanju upira. Upirajo se tudi močna interesna združenja, ki zanj nepričakovano obvladujejo slovensko družbo. In jo delajo mafijsko.

Cerar ima načeloma prav: slovenska družba je dejansko prepletena z močnimi neformalnimi socialnimi omrežji, ki nimajo nič skupnega — oz. niso združljiva — z zahodnim pravnim redom. S tistim, kar si je Cerar zadal za cilj.

V tem smislu je Cerar pravilno detektiral problem. Vendar se moti v razumevanju te socialne strukture. In to na več nivojih.

Prva Cerarjeva napaka je, da misli, da gre za interesne skupine. Kar slovensko družbo definira, pa niso neke interesne skupine, temveč strukturiran domačijski družbeni ustroj. Sistem domačij kot temeljnih socialnih enot.

Domačije kot temeljne socialne enote delujejo po točno določenih principih, ki so znani. O njih je pisal Marshall Sahlins v Ekonomiki kamene dobe, jaz sama pa v Zablodah postsocializma.

In ker so znane, so tudi obvladljive. Če seveda iz njih izhajaš. Vendar jih moraš najprej poznati. Ne pa se nad njimi zgražati.

“Dajmo se zmenit!”

V slovenski družbi nimamo opraviti z nekimi nedoločenimi “interesnimi skupinami”. Gre za znan in raziskan družbeni ustroj.

Cerar ima prav, ko pravi, da ta ustroj noče sprejeti zahodnega pravnega reda, ki je v nasprotju z nativnim pravnim redom). Noče sprejeti zahodne države, ki je nativnemu ustroju v resnici sovražnik). Noče sprejeti formalnih kanalov reševanja problemov. Noče sprejeti socialnih interesov, ki so širši od domačije.

In to Cerarju dela težave. Logično.

Druga Cerarjeva pomota je, da gre za mafijsko organizacijo. Ni res. Mafija je sicer eden od izjemno učinkovitih tipov domačijskega družbenega ustroja, vendar niso vsi domačijski družbeni ustroji mafija. Čeprav si z mafijo delijo celo vrsto principov: recimo ignoriranje formalnega pravnega reda, prakticiranje principa “dajmo se zmenit”, urejanje problemov v sferi neformalnih mrež itd.

Slovenski družbeni ustroj ni mafija. Ampak domačija. Kar ni isto.

Zahodnofilija

Tretja stvar, pri kateri se Cerar moti, je ta, da misli, da je njegova politika bolj pravilna in moralna od logike delovanja domačije. Antropologi postsocializma in številni drugi so — kot sem že pisala — ugotovili, da je uvajanje zahodne pravne ureditve v nezahodne družbe eden od ključnih načinov spreminjanja teh nezahodnih družb v kolonije Zahoda.

Spreminjanje Slovenije v kolonijo ni bolj moralen politični in socialni projekt kot pa reševanje socialnih problemov na mikro nivoju mimo formalne pravne ureditve. Res je celo nasprotno: Slovencem in Slovenkam bo Cerarjeva praksa prinesla več škode od druge.

Četrtič in nenazadnje pa se Cerar moti v tem, da misli, da je treba slovensko nativno družbeno ureditev zlomiti. Premagati. Ukiniti. Nadomestiti z zahodno.

To svoje razmišljanje si v glavnem deli s predstavniki slovenske desnice, pa tudi levice. Vse skupaj namreč preveva zahodnofilija.

Rak

Če odmislimo neutemeljeno idealiziranje Zahoda, je pač tako, da v različnih družbah obstajajo različni družbeni ustroji, ki delujejo po različnih principih in logikah.

In kot sem tudi že pisala, je mogoče politiko voditi na dva načina. Prvi je, da poskušaš delovati proti nativnim socialnim logikam, kar vedno vodi v neuspeh. Drugi pa, da nativne socialne logike razumeš in uporabiš. In to slednje je edina možna pot do uspešne in delujoče politike.

Cerar vztraja pri prvem. Zato sta njegovo delovanje in njegova politika obsojeni na neuspeh. Ker moralizira. In ne razume, kako se dela politika.

In tu je primerjava Cerarja z Drnovškom napačna. Drnovšek je razumel. Ni moraliziral, ampak izvajal politiko, skladno z danim slovenskim družbenim ustrojem.

In zbolel za rakom.