Laibachi v Križankah blefersko, penzionistično, v stilu še pomnite tovariši

Bolj ko se je koncert skupine Laibach s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija pod taktirko Simona Dvoršaka v petek zvečer v prepolnih Križankah bližal koncu, boljši je bil.

Najboljša pa je bila uspešnica Life is Life kot edini dodatek.

Laibachu je zmanjkalo “naravnih sovražnikov”, proti katerim bi se borili. Njihovi koncerti so podobni pojedinam sitih levov, ki komaj še trznejo, če se jim približaš. Ker itak vedo, da jim nisi nevaren. Hrane pa tudi ne rabijo več.

Ker kaj je hujšega za Laibache, kot da niso več nevarni? Da se zaradi njih ne sestane noben organ in ne protestira več noben posameznik? Razen morda v Pjongjangu ali celo v Bruslju?

Preostane jim samo ležeren, penzionistični koncert v stilu še pomnite tovariši. Na čelu s človekoma, ki nastopata v vlogi pevcev: komaj prebujeno mezzosopranistko Mino Špiler in šuštarskim basistom Milanom Frasom.

Če on kot tipičen nepevec daje Laibachom karakter, potem žal res lezejo že proti koncu — ker takega kruljenja ni za poslušat.

Medlo, nejunaško

Aranžmaji skladatelja Anžeta Rozmana niso prispevali h kvaliteti kompozicij. In to iz preprostega razloga: njihova struktura je medla, nejunaška, neprovokativna, usmerjena proti nikomur, socialno in družbeno nekritična, neozaveščena, neangažirana. Retardirana. Omejena na orkestrsko in zborovsko spremljavo neprebujenega, da ne rečem krampasto skandirajočega tipa.

Laibachi niso na odru zato, da jih gladiš kot psa po hrbtu navdol, češ, priden kuža — ampak da grejo na juriš, v napad, za svobodo, za kruh.

S Krstom pri Savici so prosto po Prešernu napovedovali tako rekoč pokristjanjenje Slovencev, dobili pa smo bolj obleganje Turjaka.

Tam je domobrancem zmanjkovalo hrane in pijače, kot poje naš France — “Le malo vam jedila, bratje, hranim.” In tam je tudi padlo več domobrancev kot poganov in kristjanov v Prešernovem epu. Tiste, ki so jih po padcu gradu septembra 1943 zajeli, pa so partizani čez nekaj dni tako ali tako postrelili.

Kaj pa je France Prešeren o slovenski zgodovini sploh vedel? Ne veliko za nazaj, še tem manj pa slutil za naprej. Vedel je samo, da “Slovenec že mori Slovenca, brata” — a to je bilo v tej kompoziciji tako medlo, da ne bi trznila nobena mačka. Ne “tak vrže se Valjhun na nekristjane” in “zastonj iše mlado lice njega, ki kriv moritve je velike”, kot pravi naš veliki pesnik.

Brez libreta

Iz Prešernovega Krsta pri Savici je najprej treba narediti dramaturgijo, libreto, strukturo po klasicističnem principu; enotnost kraja, časa in dogajanja; začetek (uvod), obrazložitev zgodbe z jasno zgradbo; vrhunec s trikotnikom Črtomir, Bogomila, Duhovni; in konec s krstom pod slapom in večno ločitvijo — ne pa z neka napaberkovano pripovedjo (recitacijo) brez repa in glave, na dveh ravneh, s posnetim in živim Frasovim glasom, ne da bi bilo komurkoli jasno, o čem Krst pri Savici sploh govori. Nekaj projekcij Prešernovih rokopisov, nekaj video prizorov mečev in starega vojščaka.

Uvod je bil opisna situacijska karakteristika, iz katere smo slišali nekaj verzov kot: “Kri po Kranji, Korotani prelita napolnila bi jezero…”, “Slovenec že mori Slovenca, brata”, “Kako strašna slepota je človeka…”, “Le malo vam jedila, bratje, hranim, / branili smo se dolgo brez podpore, / kdor hoče se podati, mu ne branim.”

Namesto opisa epske situacije, vzpostavitve razmerja med Črtomirom in Bogomilo, Valjhunom in Črtomirom, razvojem najprej v opisnem delu, potem pa še v neposrednem dialogu, ki ga začenja Črtomir s ponujeno uslugo Bogomili, ki ji je ne bo odrekel, kakršnakoli že bo.

In Bogomila, sodobna ženska, izkoristi priložnost, zahteva od Črtomira krst in pot v Oglej. “Razlagajo, ko pride v Akvilejo, / mu svete pisma proste zmote vsake; / postane mašnik, v prsih umrjejo / nekdanji upi… […] Domú je Bogomila šla k očeti, nič več se nista videla na sveti.”

Kaj je skupino Laibach pravzaprav zanimalo, ni bilo razvidno, saj ni bi ustvarjen niti minimalni identitetni profil v imenu Prešernove pesnitve. Če ni libreta, napravljenega iz celotnega Prešernovega teksta, ni možna nikakršna, razen bleferska realizacija in interpretacija.

Laibach se mora reformirati

Anže Rozman ni odigral vloge, ki bi jo poslušalec od njega pričakoval, če je že šolan skladatelj. On bi moral prvi vedeti, kako in kaj. Kakšna je vloga zbora, kaj zbor poje, bodisi kot celota ali posamezniki v njem, kaj je recitacija iz ozadja ali posneta, kaj živa, z odra, kdo prevzema vlogo Črtomira in Bogomile na odru, kdo ju igra in kako, kdo naredi ali ustvari epska junaka in s kakšno identiteto, kdo vstopa v zgodbo Prešernovega teksta, kakšno vlogo ima orkester, kakšno Laibach kot ansambel, kakšno posamezni člani, kakšna je celovita vsebina in kakšno je končno sporočilo.

Dobili pa smo surogat plakatnega tipa. Plakat, ki ga lahko prilepiš na zid, drevo, okno ali vrata, vsebina pa bo v vsakem primeru vedno ista.

Prešeren je velik, prevelik izziv za tako skromno znanje nastopajočih. Pa saj jih to ne moti. V svojem projektu ne vidijo nič zavezujočega do velikega pesnika. Prava figa en Prešeren. Glavno, da smo mi na odru.

Laibachi so na koncu svojega koncerta dočakali medel aplavz in že prej bolj malo sodelovanja avditorija — za razliko od Vlada Kreslina nekaj dni pred njimi. Prišli so v fazo družabno-turističnega, spominskega tipa zadovoljevanja generacije, ki se poslavlja.

Čas je za reformo. Toda za to je potrebna nova vsebina, nov zagon. Očitno pa so Laibachi že izpeti in iztrošeni. Pa tudi znajo premalo.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu v soboto, 3. septembra, pod naslovom Bolj obleganje Turjaka kot Krst pri Savici. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.