Razpoložen za Vesno Milek

Nekaj fanov Vesne Milek me je vprašalo, zakaj se spravljam nanjo. Nekaj v tem smislu. Hladnokrvno sem jim odgovoril, da se ne spravljam nanjo, ker se pod A nimam zakaj, pod B pa se tudi nočem.

Vesna spada med tiste, ki jih sam ne sesuvam, ker so mi kolikor-toliko dragi. Ne blizu, da ne bo pomote. Ona je tista, ki je za (od) blizu. Njo fascinira bližina, ne mene. Jaz ne maram bližine. Ne spustim blizu kogarkoli in nočem blizu komurkoli. Niti gledat, kako nekdo nekomu hoče blizu.

Zato me ti njeni TV trači ne zanimajo. Gledal sem po par minut samo Cavazzo in Cerarja. Skoraj celega sem po odlomkih preskrolal samo strica Jonasa.

No, prav, ni moja stvar. Ker kot rečeno, ne bom šimfal. Ne Vesne ne drugih. Ne morem in ne smem. Ne bi bilo fer.

Jaz sem samo urednik

Skratka, na Vesno Milek se nisem spravil jaz, ampak Boris Vezjak. Jaz sem samo urednik. Nisem jaz tega napisal. Kaj šele tega. Samo objavil sem. Ponatisnil.

V veselje mi je vsak tekst — od vsakega sodelavca —, ki se mi zdi objavljiv in zanimiv in pameten. S tekstom se mi ni treba strinjat. Ni mi niti treba naokrog razlagat, ali se strinjam ali ne.

Objava na Fokuspokusu pomeni samo to, da v tem tekstu vidim smisel in raison. In če ju, potem mi ni mar za Vesno Milek — ali kogarkoli —, če se kdo kao spravi nanjo. Ker tako blizu mi pa spet ni.

Disclaimer: Obstajajo ljudje, o katerih ne bi objavil takega teksta kot Vezjakovega o Milekovi. Tistim, ki so mi blizu, bi to prihranil. Pa tudi tistim, ki jih sovražim.

Brez skrbi, obojih je zelo malo.

To je mešanica čustev in bontona.

Digresija o urednikovanju

Ampak ljudje — zlasti tisti, na katere kaj leti — ne štekajo, kaj in kakšen je sploh urednikov job. Kakšna je urednikova hočeš-nočeš intelektualna in moralna pozicija.

Slovenski sindrom. Velikanska večina vsega, kar je objavljeno v slovenskih medijih, so vsebine, s katerimi se resorni in odgovorni uredniki strinjajo. Po možnosti tudi novinarski kolektiv. Aktiv novinarjev, kot se jim reče. Fakultativno, neobvezujoče strinjanje.

Slovenci ne marajo kontradiktornih motherfuckerjev like me, ki so za dober tekst — celo za lastnega — pripravljeni zaobit lastno prepričanje in argumente.

Argumentiranje je tako ali tako precenjeno. Argumentiranje je mainstream. Argumentirajo naj Cerar in Erjavec pa Miheljak in Markeš (če znajo). Zagovarjanje stališč se mi zdi včasih nepotrebno. Tudi svojih.

Saj ne, da ne bi. Ampak saj nismo vsi politiki in znanstveniki ali javni delavci. Niti nismo vsi povprečno socialna in povprečno socializirana bitja. Kolumnistom in nekaterim drugim tipom novinarjev ni treba izpast povprečen. Ali celo socializiran.

Littera scripta včasih govori kar sama zase. Če znaš brat. Zato je dobro kdaj napisat tudi nekaj takega, s čimer se niti sam ne strinjaš. Ali da vsaj ne veš, ali se strinjaš. Objavit je pa sploh super. Da bralca zmedeš.

Aja, samo primer: “Raje pišem kot mislim” je bil najbolj neargumentiran stavek, kar sem si jih kdaj izmislil — obenem pa tudi najbolj memoriziran, največkrat citiran (namerno ali nenamerno narobe) in tako rekoč najbolj ponarodel.

Pa da ne bo kdo mislil, da je zato bil kaj manj pravilen in resničen in natančen in iskren. Samo štekali ga niste čisto dobro. Saj jaz ga tudi nisem.

Komu bo prej krava crknila

Z Vesno imava tak družbeno ponarejen spoštljiv odnos. Vzajemno. Vsake toliko se srečava pred šolo od ta malih in pokramljava o sinovih, da nama ne bi bilo treba o življenju in medijih.

Jaz ne berem več Sobotne, ker ne kupujem štampe. Ne iz zamere, prisežem. Včasih kaj od nje preberem na internetu, če je odklenjeno. Za nič na svetu ne bi plačal.

Ona pa pravi, da je računalniško retardirana in da se na Fokuspokus ne zna niti prijavit. Z drugimi besedami dá vedet, da (me) ne bere.

Dobro, zakaj bi kdo s Sobotne bral en Fokuspokus. To je za njih tako nepredstavljivo kot zame, da bi še kupoval Sobotno. Od večine slovenskih novinarjev itak ne pričakujem, da bi se naročili na Fokuspokus.

Taki smo novinarji. Tudi jaz sem trmast. Zakaj bi plačeval dostop do njihovih izdelkov, če oni ne plačujejo dostopa do mojih?

Pa naj še kdo reče, da med mediji ni konkurence. Do konca svojih dni bomo tekmovali v tej fovšljivi disciplini, komu bo prej krava crknila.

Nekaj mojih tekstov — no, zlasti o Pandurju: v Pogledih in na Fokuspokusu — je tako navdušeno ustno pohvalila, da mi je bilo že kar nerodno.

Ne spomnim pa se, ali sem jaz kdaj pohvalil kakšnega njenega. Najbrž sem. Ampak najbrž bi moral bit do nje spodbudnejši. Saj si zasluži.

Proaktivnost

Vesna Milek je talentirana in relativno pridna punca, ki zna marsikaj pametnega in zanimivega napisat. Zlasti delat intervjuje. (Heh, ne nujno na televiziji.) Ampak za moj uredniški okus je preveč čustvena, da ne rečem patetična.

Nekoč nekje sem napisal, da bo Manca Košir, ko bo velika. Nisem se zmotil, prav pa tudi nisem imel.

Že res, da je Vesna zdaj postala Manca — vendar tista Manca od prej. Manca je šla naprej, ker se ne ukvarja več s takimi trivialnostmi in je zdaj že pramati slovenske poduhovljenosti, tako rekoč živadinov-noordungovski daljinsko vodeni abstrakt.

Vesna pa se je razvila v kraljico kramljaške frivolnosti “slovenskega kreativnega razreda” — kot imenuje Barbara Rajgelj naše chattering classes (kakopak upper middle) — in se pusti fascinirat skoraj vsakemu človeškemu presežku. Vključno z nečimrnostjo in površnostjo. Z Manco jo druži samo še to, da sta bolj kot razumevanju obe zavezani osrečevanju in poveličevanju ljudi.

To Vesno Milek sicer dela osebnostno simpatično — in ji tudi praktično pomaga pri spraševanju intervjuvancev —, osebno pa na papirju tega ne prenašam najbolje.

Internet pa tudi ne prenese vsega. Vesne Milek še posebej ne.

Vesnin karierni problem je, da nikoli ni imela pravega, proaktivnega urednika, ki bi jo iz teksta v tekst vzgajal in usmerjal na njeni novinarski poti.

Kolikor jo poznam, ni taka, da si ne bi pustila nič reči. Še preveč si jemlje k srcu. Ampak razen tega, da so ji vsak teden morali težit za deadline, se nikomur ni zdelo potrebno, da bi ji karkoli rekel v zvezi z njenimi teksti. Ker je bila vedno nadpovprečna in so bili upravičeno zadovoljni.

The hard way

Zato je pri vsem tem svojem žurnalističnem talentu — poudarjam, talentu v ednini: ker jih ni toliko kot sama misli — še vedno tista smrklja Vesna, ki je leta 2000 ob petkih opoldne pod potrpežljivo nervoznim Lorencijevim očesom panično zaključevala tekste, ko smo mi drugi na Sobotni že zdavnaj skoraj pili tretjo kavo.

Vmes se je sicer veliko naučila, veliko doživela, veliko ljudi spoznala. Obrusila se je sama, ampak še vedno operira s svojimi otročjimi predstavami — iskrenimi in nepokvarjenimi, to je že res, ampak naivnimi —, kako bi moral zgledat tekst v medijih. Zato jo velikokrat zanese.

Pa kaj to sploh razlagam. Mene ni noben moj urednik ničesar naučil, nikoli usmerjal. Vse, kar o pisanju tekstov in uredniškem delu vem in znam, sem se moral naučit sam.

Če prav slutim iz drobcev oddaje Od blizu, ki sem jih slučajno videl (po Vezjakovi zaslugi), se bo Vesna Milek podobno kot jaz pisat morala naučit delat TV intervjuje the hard way. Brez HD ločljivosti je namreč vidno, da ji na TVS uredniško ne stojijo ob strani.

To najbolj dokazuje izbira gostov. Na druge stvari se seveda ne spoznam tako kot na tekste. Upam si samo povedat, da bi bilo bolje, če bi bila oddaja mesečna. Ker ji bo zmanjkalo relevantnih intervjuvancev. Že zdaj ji jih zmanjkuje. Si sploh predstavlja, kaj pomeni 40, 50 intervjujev v enem letu? Sto v dveh? In njeni uredniki?

Jonas

Pri vsem trashu, ki ga dandanes spremljamo v slovenskih medijih, se mi ne zdi najbolj pravično ali kaj šele urgentno spravljat prav na Vesno Milek.

Res pa je tudi, da se je nesmiselno posamično zgražat nad minornimi, četudi akumuliranimi spodrsljaji drugih anonimusov. Jasno, da je napumpano pričakovana oddaja s solidnimi primetime ratingi ter z izpostavljeno in prepoznavno voditeljico privlačnejša in smiselnejša tarča.

In nenazadnje, ne moreš nastopat na televiziji in pričakovat, da boš vsem všeč. In da bojo vsi vljudni in diskretni s tabo. Zvezdništvu je treba bit dorasel.

A kakorkoli: ker me razvedrilni program TV Slovenija ne zanima, bo šla Vesna Milek s svojimi bližinami pač mimo mene. Razen Jonasa — ki si ga bom, Vesninega, še enkrat, tokrat natančneje ogledal in napisal nekaj o oddaji. No, ne o oddaji, ampak o Jonasu. Ker je res tak hecen fenomen.

Enkrat drugič, seveda. Posebej.