Vsako leto 1. septembra čutim na nogah bele vezene dokolenke

Vsako leto 1. septembra čutim na nogah bele vezene dokolenke. Tiste ta nobel, malo debelejše, ki na koži pustijo odtis elastike. Koža ima spomin. Telo preplavi vznemirjenje. Sladki metuljčki pričakovanja se pomešajo z nelagodjem. Še vedno, vsakič znova, po vseh teh letih.

Prvi šolski dan je bil dan drugačnega outfita. Poletno zračna oblačila in japonke sem zamenjala za čevlje in manj udobno obleko.

Novi zvezki so dajali dober zagon. Jih bo kdo opazil? Imajo drugi podobne? Zvezki so bili pomembnejši kot učbeniki. So naslovnice, barve, otip okej? Debelejše ali tanjše črte in razmak med njim?

Obsesijo z zvezki sem ohranila do danes. Še vedno kakšnega fajn kupim, čeprav ne vem, čemu bo služil. Za nazaj, za šolska leta zmagam. Takšnega pa res nihče ne bo imel. Kaj bi zdaj dala za tiste čisto navadne oker oranžne zvezke! Takrat jih je bilo na pretek, danes pa so rariteta.

Matematika

Zvezke sem razporedila po predmetih. Karirasti mi še danes niso všeč, ker me spominjajo na matematiko. Še danes jih ne kupim, če kakšnega najdem — četudi je super na pogled in dotik. Naslajam se nad tem, da mi ni treba več.

Hitro sem spoznala, da matematike v življenju ne bom rabila, zato so mi bili samo kar eni brezvezni zvezki. Moja prva najljubša stvar na faksu je bilo prav to, da mi ni treba kupovati zvezkov za matematiko.

Zanimalo me je, kaj se je sošolkam in sošolcem dogajalo poleti. Kje so bili, kako so se počutili. To je bil dober občutek. V mislih sem primerjala poletna poročila, nisem pa gojila tekmovalnosti.

Bog ve, kaj od tega, kar si danes mislim — česa se spomnim in česa ne —, je bilo sploh res. Najbolj zares se zdi spomin na dokolenke. In seveda na zadnji dan šole. Veliki vstop v poletje. Tega občutka brezmejne svobode in neskončnosti počitnic pred mano ne bom nikoli pozabila. Zadnji zamahi svobode. Ko je bilo vse možno. Občutek, ki si ga želim nazaj. Vsaj še enkrat.

Modrosti gospe v letih

Kot se za gospo v letih spodobi, šolarjem govorim, naj si zapomnijo ta občutek. Ker se jim v življenju to ne bo ponavljalo v neskončnost. Da je tudi vse drugo omejeno, jim ne razlagam. Počutim se kot gospod iz filma Čaj v Sahari, ki sedi v kavarni in nič ne izreče naglas. V offu govori tekst iz Bowlesove knjige Zavetje neba, po kateri je nastal Bertoluccijev film. Povzemam: nič, kar se nam zgodi v življenju, se ne ponavlja kar naprej — četudi se tega ne zavedamo. Stvari, dogodki in še kaj se nam ponujajo v omejenem številu. In potem doda: kolikokrat se bo še zgodila polna luna?

Morda me spomin na film vara, ampak preverjala ne bom. Kaj je bolj resnično od spomina?

Skratka: modruje v kotu kavarne, opazuje prišleke — no, nekateri so turisti, drugi popotniki, spet tretji mešanica obojega — in ponavlja: “It seems endles, but it’s not…”

Predstavljam si, da tako delujem na mladce, ki me debelo gledajo in ki jim ta moja izgubljena svoboda ne predstavlja nič. Ker imajo načrt za življenje. Urnik svojih dejavnosti. Zvezke, popisane z natančnimi, konkretnimi načrti, ki jih bodo popeljali do željenega cilja.

“Vmes pa ne smete pozabit živet,” modro dodam. In spet naletim na debele poglede.

Življenjski načrt

Življenjskega načrta nisem imela ne v osnovni ne v srednji šoli. Želela sem si samo, da oboje uspešno končam. Vedela sem, da bom pisala. Logično sem sklepala, da bom novinarka. Tako je tudi bilo — čeprav brez skrbnega planiranja.

Tako kot v vsaki dobri zgodbi se je tudi meni zgodilo nadaljevanje po doseženem. Šolarjem govorim, da se jim lahko uresniči, kar si želijo — ampak da to ni nujno konec zgodbe. Ker tam, kjer se pravljica konča — da sta potem srečno živela do konca svojih dni —, se pravzaprav šele zares začne. Da gre vse po planu, je najbolj dolgočasna stvar, ki se jim lahko zgodi.

Res je, da v mojih šolah ni bilo nabiranja točk. Še mature ni bilo. Niti sprejemnih izpitov na faksu. Kar poleteli smo skozi te šole.

Drži pa, da sem se rodila v svet, kjer je imel vsakdo vnaprej zagotovljen svoj prostor pod soncem. Tudi tisti brez življenjskega načrta. Če bi danes začela hoditi v šolo, bi morala imeti načrt.

Zanalašč sem uporabila težko besedo “morala”. Mladini bi jo lahko kot mlinski kamen obesili za vrat. Za začetek so že njihove šolske torbe zelo težke. Malo jih slišim govoriti o službah. Vsi pa bi radi doktorirali. Do 25. leta. Ob koncu šole dobivajo nebroj pohval, pa poletne diplome, kot nekoč redki doktorji česarkoli.

Eden od razlogov, da ne trpim, ker je srednja šola že daleč za mano, je tudi ta, da mi ni treba kar naprej z nekom tekmovati in nabirati pike (ki niso zvestoba trgovini). Netekmovalnost mi je bila dobesedno podarjena. Tekmovala sem samo v atletiki in za bralno značko. Ker mi je bilo v veselje in ker ni bilo podrejeno velikim ciljem v življenju. Rada sem pač tekla, trenirala, brala.

Ne boj se, ne sovraži

Kaj se je iz tega izcimilo? Karkoli že: vem, da bom še naprej živela s posledicami svojih (ne)odločitev. Seveda v drugem in drugačnem svetu in sistemu kot v tistem, v katerega so me rodili in vzgojili.

Kot luzerska samozaposlena v kulturi mi je danes ljubo, da sem hodila v šole, ki so bile take, kakršne so pač bile. Greje me spomin na dokolenke in na svobodo poletja. Ko se je zdelo vse možno. Ne bom razmišljala o tem, kaj vse je res bilo možno in kaj bi samo lahko bilo — in predvsem ne o tem, česar si nisem mogla niti predstavljati. Danes živim marsikaj, česar si takrat nisem mogla niti predstavljati.

Moja ljuba razredničarka iz srednje šole — usmerjeno izobraževanje — je rekla: “Če si kradel in te dobijo, priznaj. Ne laži in ne skrivaj. Priznaj, lažje ti bo.”

Modrost učiteljice matematike pa se je glasila: “Ne boj se in ne sovraži.”

No, nje sem se bala in sem jo tudi sovražila. Zaradi matematike. Ampak danes se nikogar niti pod razno ne bojim več in nikogar ne sovražim. Ker si tega nihče ne zasluži.