In memoriam Samo Hubad (1917–2016)

2.9.2016 / 06:10 Komentiraj
V stotem letu starosti je odšel starosta slovenskih dirigentov. Zapušča nam orjaški opus. Dirigiral je tako rekoč vse.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Sicer nedopolnjeno stoto leto se zdi prava številka za dirigenta, ki je vse svoje življenje težil k lepoti, še posebej h glasbeni, pa k zgodovini, slovenski spet še posebej, in slovenstvu, ki ga je imel rad in je zanj živel. Tako kot njegov slavni oče Matej Hubad, skladatelj, dirigent, zborovodja, kulturni organizator, pedagog.

Samo Hubad (17.7.1917–31.8.2016) se je vedno zavedal svoje družinske in rodbinske pogojenosti in brezpogojnosti. Tradicije, kakršno je gojil Matej Hubad, dirigent Glasbene matice, vodilne slovenske glasbene ustanove, odlikovane z domačimi in mednarodnimi uspehi.

Samo je vse to vedel in poznal. Kako na glasbenem področju preseči, premagati očeta, je bil njegov tihi sen, ki ga je korak za korakom uresničeval in na koncu tudi dosegel in presegel.

Jazz

Hubad je študiral kompozicijo in dirigiranje pri Slavku Ostercu in Danilu Švari, izpopolnjeval pa se je pri Schmeidlu in Zecchiju na Mozarteumu v Salzburgu ter pri Václavu Talichu v Pragi.

Kot vsestranski glasbenik se je v mladosti posvečal tudi zabavni glasbi in jazzu. Igral je klavir in kontrabas in pel. Z jazzom se je srečal v Orkestru Bojana Adamiča med letoma 1935 in 1942, takoj po vojni pa je bil član prve zasedbe Bigbanda Radia Ljubljana, ki ga je spomladi leta 1945 ustanovil partizan in skladatelj Bojan Adamič.

Več desetletij je bil vodilni slovenski dirigent. Od 1942 do 1958 je dirigiral v Operi in baletu SNG Ljubljana, kjer je bil nekaj let tudi direktor. Od 1959 in 1964 je bil stalni gostujoči dirigent v zagrebški Operi, od 1955 do 1957 pa šef dirigent Zagrebške filharmonije. Od 1947 do 1966 je bil šef dirigent Slovenske filharmonije.

Skozi Hubadovo interpretacijsko vizijo opernih vlog so se udejanjali številni odrski in pevski dosežki naših opernih solistov. Poznal je tako rekoč vse. Samo v ljubljanski Operi je do leta 1959 naštudiral 31 oper in dirigiral 680 predstav.

Spori in rivalstva

Samo Hubad je bil kot dirigent uspešen tudi v mednarodnem merilu. Dirigiral je več kot 60 orkestrom po vsem svetu: med drugim Münchenski, Budimpeštanski, Varšavski, Bukareštanski in Leningrajski filharmoniji; radijskim orkestrom v Helsinkih, Parizu, Bratislavi, Bukarešti in Moskvi; Tokijskemu simfoničnemu orkestru; večkrat tudi na prestižnem festivalu Maggio musicale Fiorentino. Vodil je predstave v opernih hišah v Beogradu in Zagrebu. Z zagrebško opero je gostoval v Parizu, na Nizozemskem in v Italiji. Kot edini slovenski dirigent do danes je dirigiral v Teatru Verdi v Trstu.

Hubada so mlajše in srednje generacije najboj poznale kot dirigenta Simfoničnerga orkestra RTV Ljubljana. Ta orkester je bil pod njegovim umetniškim vodstvom na vrhuncu tako po koncertni dejavnosti kot po repertoarju, posnetem tudi za arhiv. Hubad je bistveno obogatil simfonični in koncertni repertoar Simfonikov, posnel številne skladbe od baroka do sodobne glasbe, mnoge tudi prvič. Z radijskim orkestrom je uvedel abonmajski sistem, ki se je iz Slovenske filharmonije preselil še v Cankarjev dom kot Zeleni abonma.

Zakaj se je Hubad prehitro poslovil od dirigiranja oper v Ljubljani, pa tudi v Mariboru, je vprašanje notranjih sporov in intrig, njegovih umetniških zahtev, pa tudi samega rivalstva in konkurence.

Avtoritativen dirigent

Eden največjih dogodkov v času, ko še ni bilo Cankarjevega doma, je bilo gostovanje Simfonikov in Komornega zbora RTV Ljubljana s solisti mezzosopranistko Marjano Lipovšek, tenoristom Mitjo Gregoračem in basistom Ivanom Sancinom leta 1973 v takrat komaj odprti zagrebški dvorani Vatroslav Lisinski s kompletno izvedbo Berliozove dramatične simfonije Romeo in Julija.

Hubad je imel o glasbi zelo jasna in načelna stališča, pokončno držo in zahtevnost, hkrati pa avtoritativnost, da ne rečem brezpogojnost uboganja njegovega dirigentskega vodenja. Rad je dirigiral slovenska dela. To je razumel kot svoje poslanstvo — še posebej nova dela, a tudi starejša.

Večji od Slovenije

Legendaren je njegov posnetek Kogojeve opere Črne maske, ki pa je nastal po njegovem dirigiranju te opere v ljubljanski Operi v sezoni 1957/58. Posnetek je nastal v začetku 70. let v studiu, med pevci pa so bili Ladko Korošec, Samo Smerkolj, Rudolf Francl, Zlata Ognjanović… 

Skozi Hubadovo interpretacijsko vizijo opernih vlog so se udejanjali številni odrski in pevski dosežki naših opernih solistov. Poznal je tako rekoč vse. Samo v ljubljanski Operi je do leta 1959 naštudiral 31 oper in dirigiral 680 predstav.

Še večji je njegov opus, povezan z izvirno slovensko glasbeno ustvarjalnostjo. Krstil je 99 slovenskih del, posnel pa kar 358. Založba kaset in plošč RTV Slovenija je v preteklih letih izdala precej Hubadovih posnetkov, a je arhiv še veliko večji, kot bi ga bil slovenski trg zmožen sprejeti.

Samo Hubad je trikrat prejel Prešernovo nagrado: leta 1948 za opero Soročinski sejem, leta 1953 za Romea in Julijo, leta 1958 pa za dirigiranje Črnih mask. Prejel je tudi Župančičevo nagrado, več nagrad na Tribuni jugoslovanske glasbene ustvarjalnosti v Opatiji, nagrado Društva slovenskih skladateljev za zaslužnega interpreta slovenske glasbe, pet nagrad Orfej, ki jih je JRT podeljevala za najboljše glasbene posnetke, jugoslovanski red zaslug za narod s srebrnimi žarki ter srebrni častni znak svobode Republike Slovenije.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu v sredo, 31. avgusta, pod naslovom Na pragu stoletnice se je poslovil dirigent Samo Hubad. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE