Popotnica sinu ob prvem dnevu v vrtcu

Naša družinska legenda pravi, da sem pred vrati vrtca tri dni neutolažljivo jokal. Potem pa sta starša obupala in angažirala teto Vido, ki je stanovala pri nas. Tako sem bil na varnem do male šole, kar je v 60. letih pomenilo do šestega leta.

Včeraj, 1. septembra 2016, je šel v vrtec najin mali Edvard — in iskreno si želim, da bi bil glede vrtca bolj po mami. 

Enkrat sem se že zalotil, da sem ob njegovi hipni dihalni težavi odkrito in neženirano hvalil javni zdravstveni sistem in prav posebej slovenjegraško pediatrijo. Zato naj mi bo tokrat oproščeno, če se ne bom vnaprej opredeljeval do sistema vrtcev. Ti mi zaenkrat dajejo vtis prijaznih ustanov na dobrih lokacijah blizu mestnih parkov in s suverenimi, izobraženimi vzgojiteljicami.

Kar me zanima, je dogajanje v glavi 13-mesečnega fantka, ki zna zna(m)ke na majici povezati s smislom črk, zvoke s predmeti njihovega izvora, ljudi pa z obrazi in izrazi na njih.

Topografski spomin

Predvsem pa pri tej starosti fascinira spomin, ki mu ne znam reči drugače kot topografski: neka ulična pasaža pomeni točno določeno sosledje dejanj. Ko se otrok ponovno nekje znajde, najprej pokaže, da ve, kaj sodi k temu prostoru, takoj nato pa hoče to tudi še enkrat narediti.

Stebri na Vegovi so zato, da na očetovih ali maminih rokah skače z enega na drugega. Če v primorski vasici vsako jutro pripelje smetarski tovornjak, ga bo po dveh dneh “videl” tudi, če ga bo samo slišal izza za otroške oči še nekoliko previsokega zidu.

In končno: vsaka grozdna jagoda med prstki ene roke na poti v usteca bo drugo roko pripravila do tega, da bo za trenutek pokazala trto na verandi. V tem velikem malem svetu je “tu je” obenem natančen topografski orientir ter vprašanje smisla, pomena in imena — in hudomušen pomežik dolenjskim bratrančkom.

Unarna poteza

Kaj iz tega sklepam? Kaj je ob začetku obiskovanja vrtca moje iskreno upanje? 

Prvič, da bo prostor naredil svoje in da bo lep spomin na prvi dan razlog za lepa pričakovanja vse prihodnje dni.

Pri tem verjamem v freudovsko “unarno potezo”: da bo zanj morda bolj od interiera vrtca pomembno to, kje na stopnicah stoji gasilni aparat; da bo bolj usodno od vseh lepot parkovnega eksteriera, kako široke so reže na odtočnem kanalu.

Nekoliko starejši, marketinško inficirani starši temu rečemo “fokusiran interes”.

Drugič, da bo glas katere od vzgojiteljic tako speven in prijeten, da bo — milo rečeno — namesto z običajnimi otročarijami, s katerimi tako hitro radi pričnemo obkladati nekajletne mladoletnike, Edvarda nagovarjal z vsakdanjo prozo in pravljično poezijo. Da bo torej mladenič vrtec prepoznal kot vrt, ki ga je treba kultivirati z resno in milozvočno besedo.

In tretjič, da bo hrana v tej naši oralni kulturi ena od njegovih poti pridobivanja ne samo vitaminov in kalorij, ampak tudi znanj in vedenj.

Granatna jabolka

Pred nekaj dnevi mu je prijazni primorski nono v kraju prijaznega zvena Mirca podaril dve granatni jabolki. Čeprav sva oba vedela, da še nista zreli, sva prav tako vedela, da mu že samo dotik napete lupine nečesa, kar je bilo pravkar obrano z drevesa (spoznanja), dobesedno odpira nove svetove. Kaj bo šele, ko se bosta jabolki zares odprli? Kaj bo šele, ko bo v njegov svet pogledalo na stotine majhnih rdečih šrapnelov, ki so — za razliko od onih drugih, smrtonosnih — tako okusno užitni?

Nono je rekel, da je mali “kuriožan”. Radovednost je pojem, s katerim bi ga rad pospremil v njegov novi mali vrt in vrtec. Da imaš rad vednost, da hočeš vedeti, kaj tu je. Da si vedoželjen, željan vednosti. Želeti in imeti rad — granatno jabolko in smetarski avto, grozdno jagodo in mamin glas, francosko solato Pikija Jakoba in abecedo Lile Prap.

Brez teme ni kina

In tu pridemo do zadnjega očetovega upa: da bi se med vsemi temi malimi velikani, ob vseh Ikeinih igračah in mobilnih displejih v tistih lepih, zapomnljivih prostorih vrtca, našlo dovolj knjig, knjižic in knjižurin. Ker prav tam, na straneh nekoč napisanega, narisanega, oblikovanega in natisnjenega gradiva se v resnici v strnjeni obliki skriva — kaj skriva, ponuja! — vse troje, kar je pomembno za topografski spomin našega malčka: čarobni prostori, zapomnljivi glasovi in vsakovrstni okusni kažipoti. Ko to enkrat konzumiraš, moraš najti le še pot v najbližji kino.

Aja, še to: kot naju je na obali podučila dobro informirana mama: Mirca nimajo nič opraviti z mirom, ampak z zidovi — “muros”. To bi znala biti prav zanimiva lekcija tudi za naše vrtce in vrtove. Za male in malo večje. Brez zidov ni miru.

Brez teme ni kina, dodajam sam.