Cerar je replikant. Zapadel je v stereotip. Pozicijo žrtve. Mučenika.
Ko Cerar komentira delovanje vlade ob izteku polovice mandata, ponavlja že videno. Pa ne samo, ko gre zanj samega. Ne samo v tem smislu, da se Cerar smehlja vedno enako, govori vedno enako, ima vedno enako paternalistično držo in ton in da vedno enako pazi, da ne pade iz ustaljenih tirnic itd.
Skratka, ni razlike izpred leta ali dveh.
Ponavljanje že videnega ne zadeva samo njegov način in modni slog, ampak tudi to, kar govori.
Enako kot vsi predsedniki slovenskih vlad doslej tudi Cerar govori o tem, kako je njegova vlada delovala uspešno. Uspešno da je reševala vse probleme in vse tisto, česar ni uspelo rešiti prejšnjim vladam. Da je breme preteklosti krivo, da vlada ni naredila še več in še bolje. Itd.
Ob tem bode v oči, da je pozicija žrtve obrazec, v katerega vedno zapadejo slovenske vlade in vsi njihovi predsedniki. Da ne rečem mučenika. Vse slovenske vlade doslej so bile žrtve neuspešnih vlad pred njimi.
Nekritičnost in neanalitičnost
Tako kot so vsi predsedniki vlad žrtve prejšnjih predsednikov vlad in seveda nerazumevanja lastnega, torej slovenskega ljudstva. To ljudstvo ne razume žrtev, ki jih morata vsaka vlada in vsak njen predsednik prevzeti nase. Ljudstvo ne razume naporov vlade. Ne vidi delovnih dosežkov in neutemeljeno kritizira.
V tem kritiziranju prednjačijo mediji. Ki vlado in predsednika vlade nekritično in neanalitično samo napadajo — pri čemer bi se z ugotovitvijo o nekritičnosti in neanalitičnosti celo strinjala.
Skratka: Cerar je pokazal, da je zapadel v slovenski stereotip, ki vse vlade in predsedniki vlad vede ali nevede reproducirajo.
Če pri tem mislijo, da gre za kakšno silno profesionalno delovanje, je treba zapisati, da je tak sklep napaka. Iz tega lahko sklepamo samo to, da vsi, ki pridejo na oblast, očitno niso zmožni pogledati na Slovenijo iz nobenega drugega položaja kot iz svojega. In da niso zmožni nikakršnih, ampak res nikakršnih inovativnih perspektiv in uvidov — kaj šele delovanja.
Cerar tu ni izjema. Njegova drža, njegovo govorjenje, njegova obleka, njegovo razmišljanje ga umeščajo med replikante že videnega.

Cerar je pokazal, da je zapadel v slovenski stereotip, ki vse vlade in predsedniki vlad vede ali nevede reproducirajo.
Nekaj generacij, ne pa dve leti!
Čeprav je treba resnici na ljubo priznati, da je med vsem, kar je povedal, vendarle povedal nekaj, česar doslej od predsednikov vlad še nismo slišali: da je eden od ključnih dosežkov njegovega vladanja sprememba slovenske politične kulture.
Kar bi bilo krasno, če bi bilo res. A seveda ni.
Prvič zato, ker takšna socialna realnost, kakršna je politična kultura, potrebuje za spremembo bistveno več časa kot dve leti. Dve leti sta za kakršnokoli spremembo kulturnih dimenzij absolutno premalo. Študije antropologov kažejo, da je za resne spremembe kulturnih aspektov, ki imajo v praksi nato tudi učinke, treba čakati kar nekaj generacij. Ne pa dve leti!
Drugič pa je Cerar s to trditvijo ustrelil kozla tudi zato, ker pač v praksi vidimo, kako stvari potekajo. Zadnji tak primer so bile prakse, ki so pospremile streljanje v izolski bolnišnici.
Politiziranje dogodka, češ, gre za subjektivno odgovornost ministrice za zdravje — kot da bi Milojka Kolar Celarc napadalcu kupila orožje, ga naučila z njim ravnati in mu dala navodila, kako naj ubije zdravnika —, namreč jasno kaže, da se slovenska politična kultura v času Cerarjeve vlade ni spremenila niti za mišjo dlako.
Ne samo, da je velik del opozicije dogodek izkoristil za to, da je napadel vlado, ampak so ga za predvidljive in že slišane cilje izrabili tudi vsi drugi: mediji, da so dvigovali lastno gledanost; zdravniki, da so nanj nalepili svoje zahteve po višjih plačah; vsi, ki hočejo privatizacijo zdravstva, za to, da dokazujejo, da v sprivatiziranem zdravstvu čakalnih vrst ne bi bilo.
(V bolnišnicah, kjer bi ljudje morali plačevati za zdravljenje, jih res ne bi bilo. Tako kot jih ni bilo pred privatno kliniko v Kamerunu, kjer so mi zdravili malarijo. Pa ne zato, ker bi sistem tako dobro deloval, ampak zato, ker ljudje niso imeli denarja, da bi se v vrsto sploh lahko postavili.)
Itd.
Nauk izolskega streljanja
Skratka: stvar je do kraja neokusna. Preživetvene interese promovirajo brez vsakih zadržkov na vsakem koraku in z vsemi sredstvi. Zdaj sta celo streljanje in smrt izgovora za promocijo. Brez zadržkov. In brez pomislekov.
Da o sramu, ki je postalo staromodno čustvo — ne samo v naštetih okoljih, ampak tudi drugje, tudi na univerzah —, sploh ne govorim.
Skratka, politična kultura Slovencev je v času Cerarjeve vlade ostala ista. Še več! Ker se razmere slabšajo, se tudi v Sloveniji realizira to, kar je za domačijske družbe — to je tisto, kar v Sloveniji deluje in nad čemer je Cerar presenečen, začuden, česar ni pričakoval itd. — ugotovil že Sahlins: da se v času krize že tako ali tako borni principi socialnosti še zožijo. Na samo nekaj oseb. Na koncu samo na posameznika.
To je nauk izolskega streljanja.