Stara dobra vremena v kempu na Pagu

30.8.2016 / 06:08 2 komentarja
Za letos je bilo to to. Z mami sva si kar trikrat premislili, kdaj greva domov. Doviđenja. Ne me vprašat, če pridem še.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Moji spomini na počitnikovanje v campu pri sosedih v Istri iz najstniških let se lahko strnejo v sledeče: grda plaža, svoboda, skrivno kajenje v kafiču v “mestu”, makaroni s kuhalnika z eno ploščo, vsako noč biljard, lokalni osvajači, en sam diskač.

Letos je bilo malo drugače. Nisem šla z best frendico, ampak z mami — in to na Pag.

Nekatere stvari, kar zadeva kulturo kempiranja, so ostale enake. Recimo rezervacija ležalnikov. Nič lažjega. Zvečer pustiš na plaži brisačo, jo obložiš s kamni — in naslednji dan se ti ni treba bati, da ne bi našel prostora. Lahko spiš do poldneva, če ti paše.

Pa neokusno plapolanje nacionalnih zastav na prikolicah Nemcev, Italijanov in seveda tudi Slovencev. Nikoli nisem razumela, v čem je štos, da vsi vidijo, od kje prihajaš. Če že koga zanima, to še vedno lahko ugotovi z registrske tablice. In če ti je doma tako krasno, da s tem težiš drugim turistom, zakaj si se potem sploh premaknil iz fotelja?!

Nekatere stvari, kar zadeva kulturo kempiranja, so ostale enake. Recimo rezervacija ležalnikov. Nič lažjega. Zvečer pustiš na plaži brisačo, jo obložiš s kamni — in naslednji dan se ti ni treba bati, da ne bi našel prostora. Lahko spiš do poldneva, če ti paše.

Froci in pivo mi grejo na živce

Štekam, da je kemp velik in da je infrastruktura ponekod nepravično razporejena. Ampak ljubi bog, a je tri minute peš do trgovine res taka muka? Žive duše ne vidiš hoditi peš, razen na vece, ker ima pač stopnice — do povsod drugje pa hočejo ljudje s kolesom ali na mojo veliko žalost in nestrpnost s skirojem.

Očitno res nisem narejena za bivanje v množici. Vseprisotni in glasni froci mi že tako ali tako grejo na jetra, še tem bolj pa, če se jim moram zvečer umikati, ker me ogrožajo na svojih rolkah, skirojih in podobnih (sicer zelo čarobno žmigajočih) kolescih za podpiranje lenobe. 

V kempu je poseben red: otroci grejo pozno spat. Vsak večer jim organizirajo nekakšen mini disko, v katerem vrtijo grozljive nemške poskočnice in nekaj mednarodnih v stilu Če si srečen. Ko animatorjem zmanjka idej, pride na vrsto cede iz musicala Peter Pan. Po dveh dneh sem znala že vse piratske pesmice na pamet.

Za odrasle se žal ne potrudijo zelo. Ampak kot vidim, so vsi čisto zadovoljni, če lahko dan za dnem posedajo pred prikolico in žulijo pivo ob svečah proti komarjem.

Hecno, slovenski uvoz je v trgovini vseeno cenejši od obeh hrvaških izdelkov.

Nekateri s pivom začnejo že za zajtrk. Ne bom komentirala.

24+° plavalka

Folk privleče na plažo malodane vse, kar imajo doma. Morje je očitno najmanj zanimivo.

Glede na tokratno vreme jih še nekako razumem, saj je bila voda precej hladna zaradi uiber nadležne burje, ki je ruvala kline iz tal in prevračala smetnjake. Tri dni sem rabila, da sem se spravila v morje. Plaža je bila sicer super, nobenega slaloma med ježi in travo, kristalno čista voda, po tleh mini kamenčki… Pravi raj.

Ko sem enkrat zaplavala, sem seveda neskočno uživala v svežini in si objubila, da naslednjič ne bom delala take drame.

Potem pa sem drugič spet potrebovala kakih 10 minut — na zabavo vseh bližnjih ležalnikarjev —, da sem v celoti namočila premražene okončine. Najprej do kolen, potem leva roka, pa desna, pa hrbet, rahli pljusk na dekolte… Saj veste, kako to gre. Zdaj lahko z gotovostjo trdim, da sem 24+° plavalka.

Intermezzo za negativno reklamo

Enkrat naju je z mamo zamikala civilizacija in sva se nekega večera odpeljali proti Novalji. V mednarodni gneči sva s krulečimi želodci iskali pristno morsko oštarijo.

Kratek intermezzo za negativno reklamo: Izogibajte se konobi Mid. Ribja juha, čudno rjavkasta, je bila trikrat preslana, v njej pa so plavali trije za noht veliki koščki ribe žnj klase in nekaj riža. Natakarica je izdala nesposobnega chefa, da se poslužuje vegete, ko je bleknila: “Možda mu je malo previše palo unutra.”

Juho so sicer zamenjali, ampak nadaljevanje je bilo še večja katastrofa: školjke na buzaro so servirali v paradižnikovi pulpi iz konzerve z nekaj popražene čebule!

No, definitivni highlight teh počitnic je bila samopostrežna restavracija v kempu, kjer sem se prenažrla rib in morske rižote.

Mutno kot radler od neretvanskih mandarina

V vsega skupaj šestih dneh počitnikovanja med mladimi družinami in upokojenci in ducatom parčkov, ki so na dobri poti, da postanejo mlade družinice, sva si z mami kar trikrat premislili, kdaj greva domov.

V četrtek — tretji dan je baje vedno kriza? — sva načrtovali odhod v petek. V petek sva odkrili festival sira in se odločili, da se ne bova pustili prikrajšat za degustiranje vina, zato sva checkout prestavili na sobotno jutro. Potem se nama ni dalo pakirati, pa še škoda bi bilo cel dan zabiti na poti namesto na plaži… V soboto sva predvidevali, da bodo vsi tisti, ki imajo v ponedeljek službo, pičili domov, da si v nedeljo še malo spočijejo. Nakar sva v nedeljo zjutraj končno pometli žužke iz predprostora, otresli spalke in zaprli zadrge.

Zjutraj je bilo ozračje sicer mutno kot radler od neretvanskih mandarina. Zgledalo je, kot da nekje v daljavi gori, ampak to ni ustavilo folka, ki so je gnetel na plaži, ker se je kemp tisti dan pocenil za par evrov na glavo.

Pa še to, da nama je ponoči nekdo sunil visečo mrežo. Toliko o nenapisanih sosedskih pravilih.

Za letos je bilo to to. Doviđenja. Ne me vprašat, če pridem še kdaj.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE