Kaj in koliko nas stanejo elite?

Neverjetna je ta slovenska negativistična obsesija s tako imenovanimi elitami. Elita je namreč slabšalni izraz in nima nobene zveze s sociološko definicijo ljudi, ki so v nekem smislu in na nekem področju — glede družbenega statusa, ugleda, vpliva, zaslužka, premoženja, izobrazbe, poklica, sposobnosti… — v boljšem položaju od večine.

Elita je v slovenščini sinonim za privilegirane ljudi, ki pa si tega ne zaslužijo.

Razlogi, da si tega ne zaslužijo — ali da jim ne privoščimo —, pa so po mojem najmanj štirje:

• Da si tega ne zaslužijo in da jim tega ne privoščimo. Resno. Glavno, da imamo argument.
• Da so se do materialnih in/ali simbolnih ugodnosti, ki jih pripadnost eliti prinaša, dokopali vsaj na nepošten in grd, če že ne nelegalen način.
• Da svoj status pripadnosti eliti uživajo na naš račun in nam v škodo. Materialno in/ali simbolno.
• Da so se pripadniki elit v večini primerov sami oklicali za elito, ne da bi pričakovali in počakali neko širšo — beri: našo — legitimacijo za svoj status.

Status in smisel statusa

Obstaja pa še več problemov s slovenskimi elitami in neelitami, ki vse skupaj še dodatno zakomplicirajo.

Prvi je negotovost, ali je elita sploh elita, če ji nepripadniki niso pripravljeni tega priznati. Ali če iz neke socialne brezbrižnosti sploh ne opazijo, da je nekdo elita, tudi če ne bi imeli nič proti.

Ali z drugimi besedami: kakšen je status in smisel samozvane elite — pa naj gre za tiste, ki se tako deklarirajo iz nečimrnosti ali zaradi (domnevnih) koristi, ki jim jih to prinaša, ali tistih, ki so kot elita po krivici prezrti in izven družbene pozornosti?

Ključno — ali vsaj najbolj zakomplicirano — pa se mi zdi vprašanje, kakšen vpliv ima na družbo to, da se večina ljudi (da ne rečem prevladujoča množica) postavlja v vlogo razsodnikov, ki razsojajo o tem, kdo si zasluži biti elita, in svoj konsenz interpretira kot pogoj za elitizem?

Nenazadnje pa je problem tudi nedoslednost ali nenačelnost, da so tudi tisti, ki elit ne prenašajo in ne priznavajo — morda vsi, ne bi se čudil —, vendarle pripravljeni priznati, da pa elite vendar rabimo. Da imajo svoj družbeni smisel. Super bi bilo, če bi jih imeli. Ampak jih žal nimamo.

Konsenz

Mislim pa, da Slovenci — z mediji na čelu — o elitah ne razmišljajo v sociološkem kontekstu. Hočem reči, da o tem že veliko razmišljajo ali vsaj govorijo, vendar ne vejo točno, za kaj gre. Nehote govorijo o elitah in nehote dajejo konsenz, kdo to sme biti — in seveda veto, kdo ne sme.

Nobene dileme ni v zvezi z družbenim konsenzom, da so športniki elita. To lahko opazujemo med vsakim večjim tekmovanjem, nazadnje smo doživeli med olimpijskimi igrami v Riu.

Proslavljanje zmag ni samo splošna državljanska normala, gre tudi za pripisovanje osebnih zaslug in prestiža športnikom — in trenerjem, celo staršem, svojcem itd. — kot posameznikom.

Prav. Narod rabi tolažbo in spodbudo, ki ju je sicer malo ali nič. Slovenija über alles. Interes za slovenske medalje izvira iz ugodja, da človeku privoščimo veselje ob zmagi in nagrado za vztrajnost, trud in disciplino. Naj vsaj nekdo, če že ne vsi. Nam plebejskim neelitnežem se niti ne sanja, kaj vse je potrebno, da osvojiš olimpijsko medaljo.

Psihologija formiranja elit

Hočem reči, da smo športnikom to pripravljeni priznati, drugim pa že težje — če sploh. Na primeru športnikov vam hočem razložiti, kako funkcionira psihologija formiranja elit.

Uspeh nas fascinira. Uspeh nekoga drugega, pa vendar tudi naš uspeh. Športni uspeh je lahko šerati. Pa nič nas ne stane. Skoraj nič. To je pri tem bistveno. Nikogar ne moti, da večina slovenskih športnikov — dobro, tudi tisti iz nedobičkonosnih športov — kot part time policisti in vojaki vsaj deloma živi tudi od davkoplačevalskega denarja. Nikogar — mene še najmanj, da ne bo pomote — ne moti niti to, da jim MIZŠ za medaljo podeli neko solidno, ne preveč bajno vsotico.

Po drugi strani pa nam je prav malo mar za znanstvenike. Mediji imajo slabo vest, da smo tako nezainteresirani, zato nam zadnje čase z ganljivo vnemo predstavljajo posameznike, ki vedo neprimerno več od nas.

Ampak tu je že problem. Nihče ni tak bedak, da bi naglas trdil, da si znanstveniki ne zaslužijo biti elita. Ampak potihem pa razmišljamo, da nas je njihovo znanje nekaj stalo. Človek si ga ni plačal sam. In kot povprećen državljan nikoli ne veš, ali so (top) znanstveniki za družbo samo prestiž, ali pa imamo od njih tudi kakšne konkretne koristi — mislim od arheologov in klasičnih filologov, če že pri strokovnjakih za umetno inteligenco in ekonomistih ni dileme.

Kdo nam hodi v zelje

Športnik ne more biti vsak. Vrhunski še tem težje. Teoretično že, ampak za večino je prepozno. Status elite v športu je nesporen tudi zato, ker nam noben Peter Prevc in nobena Tina Trstenjak ne hodita v zelje. Za razliko od drugih elit smo športnikom pripravljeni priznati, da so razred zase, ker mi tega ne zmoremo — na vseh drugih področjih pa nikoli nismo ziher, ali ne bi mi samo zmogli bolje od nekoga, ki kandidira za strokovnjaka na nekem področju. Tako se nam vsaj zdi. Medalje na OI pa pač zlepa ne bi dosegli.

Govorim o fovšiji, ampak se lepše izražam.

Pa ne mislim samo politikov, predsednikov uprav in drugih javnih delavcev, četudi se omejim samo na tiste na pomembnih položajih. V bistvu to velja za vsakega novinarja in urednika, pa za trgovca, izdelovalca česarkoli, obrtnika, oštirja ali hotelirja, you name it. Večina Slovencev bi vse znala bolje kot nekdo, ki nekaj dela in se pri tem tudi zelo trudi do te mere in rabi za to časa ali znanja toliko, da se nam drugim o tem ne more niti sanjati.

Ampak mi bolje vemo. Mi bi znali bolje. Pa nikogar ne bi nategnili. Barabe, to so drugi.

Pustiti dihati

Po mojem je za krizo slovenskih elit — pa ne samo v tem smislu, da jih ni, ampak tudi v tem, da jim ne pustimo dihati — kriv ta naš negativizem. Preveč smo sumničavi do drugih. Premalo smo zdravo, produktivno naivni, zaupljivi.

Glavni razlog za to je medijska histerija, ki je Slovencem unisono vsilila nezaupanje in skepso kot višek svojega profesionalizma in celo kot brezprizivno moralno stališče.

Po drugi strani pa se nam maščujejo tudi prijaznostni popadki, ki izvirajo iz absolutne nekritičnosti in vsesplošnega padanja standardov. Če nam je kaj všeč, smo hitro navdušeni ali celo prepričani, da gre za nekaj neverjetnega.

Tudi to je najbolj vidno v medijih. Še najbolj pri trivialnih, parakoristnih zadevah: mlade estradne umetnike — ali tudi tiste prave — promovirajo tako, kot da so v življenju ustvarili že ne vem kaj, pa ponavadi več kot obetavnost še niso pokazali. S tem jim delajo medvedjo uslugo — družbi pa tudi.

Pozitivna naravnanost

Tudi v Sloveniji je veliko ljudi, ki so nam lahko za zgled. Pa ne samo športniki in top znanstveniki. Na kolektiv nasploh bi morali gledati z bolj pozitivno naravnanostjo. Morali bi ceniti ljudi, ki se trudijo, in rezultate njihovega dela. Tudi če kot ljudje niso znani in če njihove dosežki ali izdelki ali storitve niso za vse ali celo na za kogarkoli.

Všeč mi je recimo promocija startupov. Pa ne samo zaradi naklonjenosti njim samim, temveč zato, ker to kaže, da je tudi v slovenskih medijih — in ljudeh — kljub vsemu nekaj pozitivne naravnanosti. Žal samo v primerih, ko jih to nič ne stane. Mislimo si, naj mladina poskuša, se bodo vsaj nekaj naučili. To bi morala postati splošna drža. Morali bi se naučiti ceniti pripravljenost na tveganje in na morebitni neuspeh. Brez neuspeha ni uspeha. Brez poraza ni zmage. Trial and error.

Zgled

Nad problemom elit pa bi se morali zamisliti predvsem politiki in parapolitični gospodarstveniki. Oni so tisti, ki so generirali naš posplošeni prezir do elit. Oni so tisti, ki dokazujejo, da je naš prezir do elit pogosto upravičen — v njihovem primeru skoraj praviloma. Začenši z osamosvojitelji, ki so morda imeli dobre namene in nesporne zasluge, danes pa so se prestavili v položaj vzvišenih arbitrov, ki se zgražajo nad dekadenco.

Oni so tisti, ki so državljanom privzgojili ta negativizem — ali če hočete po domače, navadno slabo voljo.

In nenazadnje, oni so seveda tisti, ki so bili — in bi lahko bili še danes — elita v najbolj dobesednem, četudi poenostavljenem pomenu te besede: kot nekdo, ki daje drugim zgled.