Dilema med javnim in zasebnim zdravstvom je nepomembna

29.8.2016 / 06:10 2 komentarja
Pomembna je učinkovitost. Tudi zdravstvo je kapitalizem. Ne oklepajmo se socialističnega, lažno solidarnostnega sistema.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Na poti v züriško kliniko Bethanien, 25. avgusta.

V medijih in na družabnih omrežjih so se te dni besno spopadli kritiki poročanja o tragediji v bolnišnici v Izoli, ki so večini očitali senzacionalistično poročanje, kot da gre za zgodbo iz črne kronike.

Mislim, da umori v bolnici v Izoli niso samo črna kronika. Povezava med tragedijo in vedno slabšim slovenskim zdravstvenim sistemom mora biti v ospredju iskanja ozadij grozljivih umorov nad Izolo. Kdor tega noče razumeti, si zatiska oči. In poskuša bistvo problema, ki postaja v Sloveniji iz leta v leto bolj pereč, pomesti pod preprogo.

Tako grozljiva tragedija, posredno povezana z obupnim stanjem slovenskega zdravstva, mora biti opomin in streznitev — predvsem pa je ob tem nujna resna debata o čimprejšnji ureditvi slovenskega zdravstva.

Statistika

Statistika, ki jo je te dni omenila Nataša Briški, da je Slovenija na solidnem 38. mestu (od skoraj 190 držav) na svetovne lestvice WHO po urejenosti zdravstva, je seveda samo statistika.

Kot so samo statistika tudi podatki, da je v Evropi najdaljša pričakovana življenjska doba v Švici (83,4 let), Slovenija pa je na 20. mestu (80,8 let); smrtnost zaradi raka, diabetesa, kroničnih bolezni itd. med 30. in 70. letom starosti je najmanjša na svetu med Švicarji (9%), Slovenci pa so spet na 20. mestu (12,6%).

Toda vse to ima svojo ceno. Švica je z 1,5% BDP, namenjenimi za zdravstvo in razvoj zdravstva, prepričljivo na prvem mestu. Velikodušna je tudi Slovenija: 7. na svetu z nekaj več kot 0,5% BDP.

Razlika pa je za uporabnika veliko bolj očitna. Zakaj?

Položnice

Švicarji dobijo med položnicami tudi pošto zdravstvenega zavarovanja. Vsak mesec, na nekaj mesecev ali enkrat na leto. Kot kdo pač želi. Podobno kot za avtomobilsko ali kakšno drugo zavarovanje. Mesečni obrok je različen. Najmanjši je okrog 150€ — glede na starost in zdravstveno stanje zavarovanca.

Sistem ločuje obvezno in zasebno zdravstveno zavarovanje. Vmes je tudi še eno, lahko bi ga imenovali polovično zasebno zavarovanje. Takšno zavarovanje, ki ni več obvezno, ceno mesečne položnice približno podvoji. Ali potroji. Vendar ne poznam nikogar, ki bi za zdravstveno zavarovanje plačeval več kot 400 ali 500 evrov mesečno.

Tudi otroci potrebujejo zavarovanje. Cena je razumljivo nižja, vseeno pa se giblje med 60 in 80€. Pri otrocih so skoraj vse storitve vključene v osnovno zavarovanje. Tudi zobozdravstvene — ki pa so pri odraslih izvzete iz sistema. Urejanje zob plačujete posebej in zato zanje tudi dobro skrbite. Ker je to zelo draga storitev.

Izbira

Ostanimo pri izbiri. Na švicarskem trgu je na desetine zavarovalnic, ki ponujajo zdravstveno zavarovanje. Osnovno zavarovanje je obvezno. Nihče ne sme biti brez osnovnega zavarovanja, kar je dobro urejeno z nadzorom sistema. Zasebna zavarovanja pa so prostovoljna. Odrasel človek z ne ravno najdražjim zasebnim zavarovanjem odšteje okrog 4.000€ na leto. Za vsakega otroka še okrog tisoč.

Pomembne so odbitne franšize. Večje ko so, cenejša je mesečna premija. Sistem določa najvišjo odbitno franšizo, ki znaša dobrih 2.000€. Ali z drugimi besedami: do te vsote vsako leto zdravstvene storitve plačate sami, od tu naprej pa za vaše zdravje skrbi zavarovalnica. Podobno kot pri avtomobilskem in drugih zavarovanjih. Lahko se odločite za veliko nižjo odbitno franšizo, recimo samo nekajsto evrov letno, vendar bo premija temu primerno višja.

Švicarsko zdravstveno zavarovanje ni stvar države ali sistema, temveč posameznikova odločitev s skladu z njegovimi finančnimi zmožnostmi. Določen je zakonski minimum, ki dobro poskrbi za vaše zdravje, navzgor pa je zavarovanje stvar prestiža in udobja, domišljije in globine denarnice posameznika.

Obiski pri zdravnikih

Sistem omogoča različne metode. Najbolj razširjen je osebni zdravnik, ki podobno kot v Sloveniji spremlja posameznikovo zdravje.

Obstajajo pa še drugi sistemi. Lahko se prijavite pri zdravnikih, ki delajo za zavarovalnice, ti pa vas potem napotijo k specialistom. Od izbire procesa je seveda odvisna cena zavarovanja. Obiski pri zdravnikih niso poceni. To pomeni, da zdravnika obiskujete samo, če je to res potrebno. Zavarovalnice so poskrbele za učinkovit sistem zdravnikov na daljavo, ki na osnovi vašega opisa po telefonu odločijo, ali je potreben pregled oz. kakšni bodo nadaljnji posegi. Tak sistem občutno zmanjšuje obiske v ambulantah.

Če pa greste na specialistični pregled in ambulantno zdravljenje ali na operacijo, pa si lahko — spet odvisno od zavarovanja — izberete poljubno ustanovo, kjer želite, da opravijo zdravstveno storitev. Večina zavarovanj ima mednarodne ponudbe, torej se lahko zdravite v bolnišnicah kjerkoli na svetu.

Ko sem pred leti sklepal enega svojih prvih zavarovanj, sem naivno vprašal, ali si lahko za operacijo izberem tudi slovito kliniko Mayo v ZDA. Dobil sem kratek odgovor: “S tem zavarovanjem vsekakor. Katerokoli kliniko na svetu po vaši izbiri.”

Šlo je za zavarovanje v zgornji polovici ponudbe zasebnih zavarovanj. Okrog 400€ mesečno. Manj kot 5.000€ letno.

Razumevanje sistema

Več ko imate opraviti z zdravstvenim sistemom, bolj opažate, kako drag je učinkovit zdravstveni sistem. In prav je tako. Obisk pri specialistu stane okrog 500€, manjša operacija 2.000€, zahtevnejša 10.000€, porod med 10 in 15.000€.

Zdravila tudi niso poceni. Računi se ob intenzivnejših terapijah hitro povzpnejo do nekajtisoč evrov. Za vsako terapijo.

Prepričan sem, da večina slovenskih zavarovancev nima pojma, koliko dejansko stanejo storitve, ki jih dobijo. V Švici vsak točno ve, koliko je plačal za karkoli v zvezi s svojim zdravjem.

Izbira ustanove

Bolnice, klinike in druge zdravstvene ustanove so javne in zasebne. Javne so ponavadi v lasti mest, kantonov ali občin. Nikdar pa niso državne.

Med njimi je majhna razlika. Rekel bi, da so zasebne bolnišnice bolj udobne in praviloma spominjajo na hotele z vsaj petimi zvezdicami. Med seboj tekmujejo, katera bo nudlila več udobja in boljše storitve.

Javne bolnice so nekoliko boljše, ko gre za zdravniško usposobljenost in kakovost storitve. Na ta način pridobivajo paciente.

Če imate samo obvezno zavarovanje, ste omejeni na javne ustanove in nekaj zasebnih. S polzasebnim in zasebnim zavarovanjem pa vam je odprta pot v skoraj vse zdravstvene ustanove v Švici. In tudi v tujini.

Storitev

Tu je razlika najbolj očitna. Zdravstveni sistem deluje skoraj popolno. Kjekoli se pojavite, imate občutek, da so vsi tam samo zaradi vas. Vaš čas, vaša volja, vaše želje, vse to je vedno v ospredju. Imate občutek, da je ves sistem zdravstvene oskrbe namenjen samo vam. Pacient je kralj. O tem ni nobenega dvoma. Pacientovi volji in udobju je podrejeno vse. Zelo dober je občutek, da gre za storitev, ki jo plačujete ves čas, a je skoraj nikdar ne uporabite. Ko pa jo, razumete prednosti konkurenčnega in tržnega modela zdravstvenega sistema.

Pasti

Takšen sistem ljudi spodbuja, da skrbijo za zdravje. Aktivno skrbijo. Nihče v Švici nima občutka, da je zdravje javna dobrina. Vsem je jasno, da gre za storitev. In to drago storitev. Zato je treba s sistemom ravnati učinkovito in racionalno.

Zdravstvo je tudi pomembna gospodarska panoga. V Švico se prihajajo zdravit ljudje z vsega sveta, ki si to lahko privoščijo, saj so storitve na najvišji ravni.

Domačini oz. zavarovanci v švicarskem sistemu so seveda privilegirani in uživajo višjo raven storitev tudi zato, ker je zdravstvo v Švici gospodarska panoga globalnih razsežnosti. Tudi ko ste v pokoju, plačujete zdravstveno zavarovanje.

Sociala

Socialna oskrba je dobro razvita in deluje odlično. Nihče, ki je pomoči zares potreben, ne ostane brez zavarovanja.

Čeprav gre za zelo liberalen sistem, ki ga v Sloveniji mnogi tako radi in brez argumentov kritizirajo, to v resnici ni ameriški sistem. To je sistem, ki zahteva veliko aktivne udeležbe pri iskanju ves čas novih, ugodnejših, posamezniku ustreznejših in prijaznejših zavarovanj.

Po drugi strani pa družbeni dogovor poskrbi za ustrezno pomoč tistim, ki si takšnega sistema ne morejo privoščiti s svojimi zaslužki.

Nadzor v sistemu je strog, izigrati ga je zelo težko.

Način razmišljanja

Kaj bi morali v Sloveniji spremeniti, da bi se približali tako dobremu in učinkovitemu zdravstvenemu sistemu, kot ga imajo v Švici?

Najprej — še pred kakršnimkoli ukrepom — bi bilo treba sprementi način razmišljanja.

Zdravstvo ni javna dobrina, temveč komplicirana in draga storitev. Tako ali drugače jo rabijo vsi prebivalci neke družbe.

Dobro bi bilo tudi, če bi doumeli, da je lahko zdravstvo tudi uspešna gospodarska panoga. Izvozno gospodarstvo, če želite. Podobno kot turizem — ampak z veliko večjo dodano vrednostjo.

Takšen miselni preskok se mi zdi za Slovence najbolj trd oreh. Mediji in politiki takšno razmišljanje bolj zavirajo kot pa spodbujajo. Ne želijo si, da bi zdravstvo postalo uspešna gospodarska panoga. Ker bolj ko bi bila uspešna, bolje bi se godilo tudi slovenskim zavarovancem.

Kot ste morda opazili, dilema med zasebnim ali javnim zdravstvom sploh ni pomembna, če želiš ustvariti učinkovit in dober zdravstveni sistem. Bolj gre za to, ali naj bo tudi zdravstvo del kapitalističnega ustroja neke družbe — z vsemi svojimi prednostmi in pastmi —, ali pa se je pametno še naprej oklepati zavoženega socialističnega, lažno solidarnostnega sistema. Ta ni nič drugega kot ribnik za ribarjenje v kalnem.

Ampak te ribiče bo treba grdo nagnati. Ker sami od sebe že ne bodo odšli.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen v četrtek, 25. avgusta, na avtorjevem blogu www.miranalisic.com pod naslovom Blišč ali beda, le stvar sistema. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE