Zakaj mediji udrihajo po tujih investitorjih? V čem je problem?

Bi nam bilo brez tujih naložb bolje?

Pravijo, da neumnih vprašanj ni — ampak če je katero neumno, potem je to. To je vprašanje, ki si ga sploh ne bi smeli zastavljati.

Tuje naložbe prinašajo kapital. Sami ga imamo premalo za doseganje rasti, ki bi nam lahko prinesla blagostanje. Tuje naložbe odpirajo nova delovna mesta, dajejo delo domačim podjetjem, prinašajo nova znanja, nove poslovne modele, drugačne procese in principe, drugačno poslovno kulturo.

Tuji zasebni kapital pa tudi lahko razbije obstoječa omrežja in interesne skupine, ki nenadoma nimajo več povsem prostega prostora za ustvarjanje lastnih koristi.

Toda zakaj se sploh sprašujemo, ali bi nam bilo brez tujih naložb bolje?

Pravzaprav se to sprašujejo mediji in silijo tudi nas, da razmišljamo, ali je prav, da prodajamo našo lastnino in da tujcem dovoljujemo vstopati v naš poslovni svet.

Naši mediji si tujih investitorjev v Sloveniji v resnici ne želijo. Med njimi je tudi kakšen tak, ki je bil ustanovljen s tujim kapitalom.

Kolizej

Do tega spoznanja sem prišla, ko sem pregledala zadnjih nekaj medijskih prispevkov ob novici o prodaji gradbene jame nekdanjega Kolizeja v Ljubljani.

Če bi napisala, kateri mediji so to objavili, bi me jutri spet klical kakšen jezen urednik. Tako je pri nas.

Namesto da bi mediji do posla pokazali vsaj spoštovanje, če že ne zadovoljstva, je informacija o nakupu sprožila ravno obratne reakcije.

Lastnik parcele je končno dobil investitorja. Zdaj bodo iz te gradbene jame zrasla elegantna, ugledna, vredna stanovanja in poslovni prostori, s stilom, kot se za središče Ljubljane spodobi.

Mediji pa so ob sklenitvi posla začeli na vse kriplje udrihati po lastniku parcele. Na dan vlečejo zgodbe, ki s tem nimajo nobene zveze, hkrati pa se zaničljivo, žaljivo in omalovažujoče sprašujejo, odkod kupcu — mednarodnemu naložbenemu skladu s sedežem v Južni Afriki — denar za ta nakup, češ, kaj ti ljudje tu sploh hočejo in podobno.

Tujci se našim medijskim razmeram samo čudijo. Kratek povzetek njihovega pogleda na naše medijsko poročanje je, da nam manjka profesionalizma, raziskovalnosti, preverjanja, resnosti in odgovornosti.

Bavarski dvor, Emonika

Pred Kolizejem je podobna usoda doletela gradbeno jamo na Bavarskem dvoru. Dokler je bila to samo jama, se nihče ni kaj dosti menil zanjo. Tu in tam jo je kdo omenil kot eno od ljubljanskih sramot, torej nedokončanih gradbenih zgodb.

Ko pa je jama dobila kupca z idejo in denarjem, pa je bilo v trenutku vse narobe. O investitorju so mediji poročali zgolj negativno. Vtaknili so se v vsako njegovo lumparijo v matični državi, četudi njegovo slovensko podjetje posluje poslovno povsem korektno in v skladu s slovensko zakonodajo. Za nameček pa so se spravili še na slovenskega izvajalca del, saj jim tudi ta lastnik zaradi preteklih, vendar poplačanih, odsluženih in zaključenih zgodb ni všeč.

Takšnih zgodb pri nas kar mrgoli. V Ljubljani je tak primer še Emonika. In da ne omenjam neuspešne prodaje nekaterih podjetij, v katerih država nima kaj početi — razen da uveljavlja svoje politične interese, ki z gospodarjenjem nimajo nobene zveze.

Kup denarja za investicijo v Nemčiji

Predstavljajte si, da imate v banki velik kup denarja, ki ga želite dolgoročno oplemenititi in iz njega ustvariti več. Zato recimo v Nemčiji kupite parcelo na dobri lokaciji in se odločite, da boste zgradili hotel.

V Nemčiji vas bodo pričakali odprtih rok, ker bo lokalna skupnost od tega posla nekaj imela, nekaj pa tudi država.

Zaradi vaše naložbe bodo nekaj zaslužili lokalni odvetniki in notarji. Potrebovali boste lokalnega zastopnika, operativca, ki bo skrbel za potek postopkov. Četudi boste tja poslali delat konvoj gradbenih delavcev iz ene od nekdanjih republik skupne države, boste morali imeti lokalnega nadzornika. Vaši ljudje bodo nekje spali, jedli, trošili denar. Hotelsko osebje bo vsaj na strežni ravni moralo biti lokalno, če bodo že čistilke lahko žene delavcev, ki so prišli s konvojem. Zadovoljni bodo turisti. Zadovoljni bodo tudi mediji, saj boste v njih morda celo oglaševali svoje storitve.

Nemci bodo imeli koristi od gradnje hotela in hotela samega — in nemški mediji bodo to znali prenesti svojim državljanom.

Seveda pa niti v sanjah ne razmišljajte o balkanskih poslovnih potezah.

Zasebne mreže in spletke

Pri nas pač ni tako. Na tuje investitorje se spravimo kot žejni komarji na sveže, dobro prekrvavljeno meso. Pikamo jih neusmiljeno, nekatere do onemoglosti, naj se že poberejo od tod in gredo raje na Hrvaško ali še raje v Srbijo.

Koliko multinacionalk, ki so po osamosvojitvi vstopile v Slovenijo polne poslovnega optimizma in jo ocenile kot odlično odskočno desko za poslovanje na področju celotne nekdanje Jugoslavije, se je že pobralo iz Ljubljane? Že če bi to storila samo ena, bi bilo preveč. Pa ni bila samo ena. Bilo jih je mnogo preveč. Pri nas so ohranile samo skromna predstavništva, podrejena enotam v Zagrebu, Beogradu ali Budimpešti.

Zato ne razumem zagovarjanja praznih, nedokončnih gradbenih jam. Ne razumem medijev, ki se z besno in škodoželjno zlobo spravljajo nad tiste, ki so pripravljeni pri nas izboljševati poslovno okolje, graditi nove stvari, ustvarjati bolj optimistično klimo, prinašati nove ideje in kulturo. In zaslužiti. V tem je namreč smisel poslovanja.

Neuspeh pa privoščim tistim, ki z vplivom na zakonodajo, birokracijo, medije in politiko poskušajo preprečevati vstop tujih naložb v naš prostor in ki z medijskimi sporočili otežujejo njihov vstop na naš trg. To delajo samo zato, da se ne bi porušile njihove zasebne mreže in spletke.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v soboto, 27. avgusta, na avtoričini spletni strani KaKa — Kako komuniciramo? pod naslovom Bi nam bilo brez tujih naložb bolje?. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorico.