Ko ljubiš kretena

V dveh letih, odkar sva nehala z Lukom, sem spoznala marsikoga in se poskušala z njim tudi zbližati. Bili so visoki, manjši, svetli, temni, zabavni, pametni. Športniki, umetniki, podjetniki. Celo poštar je bil med njimi. Nihče mi ne more očitati, da ne dam tipom priložnosti. Še premnogim.

Ampak ne gre. Nihče me ne privlači več kot tri tedne. Nihče me ne pritegne tako, da bi z njim delila srce, upanja, sanje.  Obstajajo tudi taki, s katerimi bi rada preživela več časa, pa nimajo interesa. Taki me še najbolj privlačijo.

No, pravzaprav je samo eden tak. Ampak pustimo to. Z Lukom sva prekinila, ker je kreten.

To tudi sam prizna. Primitivec, ampak razgledan in izobražen. Nervozen in obremenjen. Seksist, egocentrik, vase zagledan. Čisto drugače razmišlja kot jaz. On bi izselil vse muslimane iz Evrope, jaz pa sem enkrat izustila, da ne bo nič hudega, če bodo enkrat zavladali svetu oni — kar se po mojem sicer ne bo zgodilo.

Duh časa pa to. Z enim muslimanom sem bila celo na nekaj dejtih.

Ampak

Ne strinjava se niti o tem, kje in kako preživljati prosti čas. Luka je moj protipol. Pa ne samo, da se v večini stvari ne strinjava, to si tudi oba z veseljem poveva. Ko sva še bila skupaj, se je enkrat zgodilo, da sem mu v družbi rekla, da je kreten, vstala od mize in šla domov. Peš. Ko je prišel za mano z avtom, nisem hotela z njim. Raje sem pešačila do doma.

Po takih prepirih se človeka seveda oddaljita, celo zasovražita. “Ne dotikaj se me!” 

Potem so bile tudi laži, drugačna družba in — logično — tudi varanje. Odlična podlaga za zvezo.

Ampak. Ta zgodba ima tudi drugo plat.

Luka me s svojimi nemogočimi prigodami, ki se mu dogajajo zaradi njegovega samosvojega, trmoglavega, hiperaktivnega karakterja, nasmeji do solz. Njegova pripravljenost na akcijo je nekaj, česar nisem videla še pri nikomur. Gledanje zvezd ob treh zjutraj na drugem koncu Slovenije, ker se z njegovega balkona ne vidijo. Kampiranje ob Bohinjskem jezeru. Odprt kamin sredi gozda. Nenadna odločitev za izlet… Z njim ni nikoli dolgčas.

Nerazumljivi občutek varnosti

Tukaj je tudi tisti nerazumljivi občutek varnosti. Pa ne finančne, čeprav bi mi še kako prav prišel nekdo bolj varčen. Gre za občutek, da te v primeru naravne katastrofe nekdo ne bo pustil na cedilu, ampak bo poskrbel, da boš na varnem tudi ti.

Zdi se mi, da se današnji fantje bojijo lastne sence. Luka pa še zdaj, ko nisva več skupaj, poskrbi zame — ko sem recimo bolna ali če ob nemogočih urah obtičim na nemogočih lokacijah — in me spravi domov. Očeta v pravilni obliki žal nimam, zato pokličem kar njega.Sicer celo pot ne govori z mano — in spelje, čim izstopim iz avta —, ampak drugače pa lahko vedno nanj računam. Morda zato, ker se tudi on lahko zanese name pri čem drugem? Ali je pač preprosto tak? 

Še vedno se namreč vsaj enkrat na teden vidiva v podjetju ali pa se v zvezi s tem slišiva vsaj po telefonu. Nikoli nisva zares prekinila, zato najbrž nisva nikoli nehala računati eden na drugega.

Odličen seks

Pa še nekaj, kar napišem s težkim srcem — odličen seks. Luka diši kot sveže pokošena trava ali pa zgodnje jutro ob morju. Ko me objame, se mi zdi, da bi lahko zlezla vanj. Moje telo se v popolnosti prilega njegovemu.

Ko sva še bila najstnika, ko sva začela hoditi, sva se spravljala v nemogoče fizične položaje in prepletala ude, da bi videla, ali to res drži. Zabavna igrica, če vam je dolgčas.

In tako sem spet tam, kjer sem bila že pred leti. Je mogoče ljubiti kretena? Je Luka pravi?

Racionalno ne. Ampak ljudje pravijo, da ni srce tisto, ki izbira. Ali pač? Kako in v kaj se moram spremeniti, da bo moje srce izbralo drugega?

Kaj pa, če se sploh ne želim spremeniti? Ker sem si všeč? Za njega vem, da ga ne morem spremeniti. Tega ne bi niti poskušala. Ampak takšnega, kakršen je, ga žal ne morem sprejeti. Vsaj ne v celoti. Čeprav ga v resnici še ljubim. Preveč mi gre na živce in prepogosto me odbija.

Po drugi strani me prav tako pogosto tudi noro privlači, ampak strast me na žalost preveč izčrpava. Sprašujem se, kako je možno, da ti gre nekdo tako na živce, da se ne moreš z njim strinjati, kdaj drugič pa lahko v tebi prebudi tisto najlepše?

Je mogoče, da nisem ustvarjena za ljubezen in odnose? Da pač ne morem imeti vsega?