Bosanec ne jamra, Bosanec se zajebava. Velibor Čolić.
“Bretonci zelo radi protestirajo. Kar naprej protestirajo. Delajo, ampak ne več, kot je potrebno. Radi dobro jejo, pijejo,” pripoveduje Velibor Čolić — Bosanec, ki živi ob francoskem morju.
Tako kot povsod, je tudi tam kar nekaj nacionalistov. Ko se je pogovarjal z domačinom, ribičem o porastu nacionalnizma, mu je ta odgovoril: “Čoln imam. Ne morem biti nacionalist.”
Čolić je o tem in še marsičem govoril na pogovoru s Svetlano Slapšak v atriju knjigarne Goga v Novem mestu*.
Avgust je preživel v Novem mestu na pisateljski rezidenci. Študiral je jugoslovansko književnost v Sarajevu, objavljal v revijah, leta 1992 je kot begunec odšel v Francijo. Pravi, da je znal tri francoske besede: Jean, Paul in Sartre.
Njegova dela so prevedli v francoščino, založba Gallimard jih je objavila. Ko ga vprašam, kako je prišel do njih, je odgovoril, da tu ni velike zgodbe. Pisal je, pošiljal — in potem je zbor modrcev pač sprejel njegovo delo. Zadnje romane je napisal v francoščini. Zgodba o uspehu.
Zajebancija
O njem kot o pisatelju torej ne vem (skoraj) nič. Zakaj potem sploh pišem ta tekst? Ker me je fasciniral s svojo zgodbo, uspehom, predvsem pa v živo, na pogovoru. Z zajebancijo.
O vojni, begunstvu in pisanju ne govori kot o velikih, pomembnih, obremenjenih temah. Ni heroj, ni žrtev. Ne jamra.
Resda je imel ob sebi prekaljeno pero Svetlane Slapšak in njeno enciklopedično znanje. Obema je skupno, da imata veščine, znanje in humor. Nihče od njiju se ni metal ven, kot da vse vesta in obvladata, ampak sta se mirno in odlično dopolnjevala. Tudi v poznavanju lika in dela Danila Kiša. Velika sta, ne potrebujeta samodokazovanja.
Le da briljantna Svetlana Slapšak živi v Sloveniji, on pa v Franciji. On od svojega dela dobro živi. Če bi Svetlana Slapšak živela in objavljala v Franciji, kar objavlja pri nas in drugje, bi živela veliko bolje. Moralno in še kakšno priznanje bi se ji poznalo na tekočem računu.
A kot rečeno: živi v Sloveniji. Ne morem se načuditi, da ob vsem, kar dela, ve, zna, objavlja in predava, ne more živeti dobro. Malo me je sram.
“Slovo po slovo u školi…”
Ko ga je vprašala, kako je začel pisati, je v svojem zajebantskem stilu na izi rekel: “Pa, ko svi. Slovo po slovo u školi.”
Na pogovoru je povedal, da bo morda še kdaj kaj napisal v bosanščini. Pri prvi francoskih pisanjih se mu je materinščina poznala, ker je mislil domaće, pisal pa v tujem jeziku. To ne gre, pravi. Kljub temu: vse, kar napiše, objavijo.
Oče ga še vedno sprašuje, kdaj se bo lotil resnega dela. “Vrgli so me iz športnega kluba in iz benda. Kot se spodobi za propadle glasbenike, sem začel pisati kritike.
Glasbeno strukturiranje mi je ostalo tudi pri pisanju.” V intervjuju z Ahmedom Burićem (v Slobodni Bosni pred dvema letoma) je povedal, da mu pri pisanju odzvanja opazka Archieja Sheppa o glasbi: “Nota premalo je profesionalna napaka. Nota več je napaka v okusu.”
Seveda piše o dogajanju med vojno, no, ali o vojnah, o drugih. Romi so močna simbolna oznaka, zato je v romanu Ederlezi pisal o njih. Ugotovil je, da Francozi malo vejo o Bosni in da je njegova moralna dolžnost, da o tem piše.
Kot primer njegovega minimalističnega stila vam posredujem kratek odlomek iz romana Sarajevski omnibus, ki izide naslednje leto pri založbi Goga:
“Gavrilo Princip je rojen 25. ali 28. julija 1894 v Bosni in Hercegovini, v revni in številni družini, očetu poštarju in mami gospodinji. Gavrilo, že od malega bolehen, zboli za tuberkulozo. Izstopa po izrednih intelektualnih sposobnostih. Pri petih letih zna šteti do tisoč, pri šestih pa pisati z obema rokama. Z levo v cirilici, z desno v latinici.”
O njem kot o pisatelju torej ne vem (skoraj) nič. Zakaj potem sploh pišem ta tekst? Ker me je fasciniral s svojo zgodbo, uspehom, predvsem pa v živo, na pogovoru. Z zajebancijo.
Ubogi Houellebecq
Ne mara klepetanja v literaturi, soljenja pameti, deljenja nasvetov in moraliziranja. V francoski literaturi je še nedavno prevladovalo vse našteto — predvsem pa neskončen dolgčas.
“Nekaterim pisateljem se pozna, da niso bili nikoli lačni. In potem na 300 straneh opisujejo svojo ločitev. Dolgčas. Suhoparno.”
Houellebecq, zvezda francoske literature, je zanj žalostna pojava. Vedno pijan, vedno konjak in cigara, vedno vse okrog sebe razbije. Slavijo ga kot papeža, živi pa osamljeno. Njegovo pisanje je žalostno.
Nisem si mogla pomagati in sem med pogovorm lepila njegovo zgodbo na morebitno slovensko telo. Prav gotovo bi se jamranje, žrvtovanje in poveličevanje prepletalo. Omenil je primer uspešnega, a še vedno žrtvenega slovenskega avtorja. S spoštovanjem in z neizgovorjenim imenom.
Sedeli smo v prelepem atriju in se režali. Zabavala sta nas. Morda na tak način, kot je podnaslovil svoj Ederlezi — “pesmistična komedija“.
Pravi, da so ga napadi v Franciji prestrašili. Lepil je nanje svojo vojno, svojo bosansko izkušnjo. Patriotizem je zanj nevarnejši od zike. Ni druge, kot da nenehno spremljaš in sprejemaš “drugega”. Vsak dan, na vsakem koraku, z vsakim vzdihom.
Vem, zveni samoumevno. Ampak če to izreče človek z njegovo izkušnjo, verjamem toliko bolj.
* Disclaimer
Promocija Novomeških poletnih večerov v organizaciji založbe Goga je moje najljubše poletno delo. Poleg pisanja, seveda. Moj namen pri pisanju tega teksta je bil samo poročilo o prelepem večeru v Novem mestu. Bilo je dobro — in dobro je treba deliti. Citirano bi lahko z nekaj radovednosti in znanja francoščine našli tudi sami. Prihranila sem vam trud.