Čakalne dobe kot tematska digresija razprav o izolskem morilcu
Morilski pohod pacienta v izolski bolnišnici, ki se je po vsem sodeč po diagnozi rak odločil ubiti svojega zdravnika, ker se mu je zdelo, da zavlačuje z zdravljenjem, je odprl še eno dilemo medijske naracije in tematiziranja. To je fenomen, na katerega v takih primerih pogosto naletimo.
Ko je grozljivi pokol pretresel javnost, so uredniki in novinarji od smiselnih vprašanj varnosti zdravnikov in policistov preskočili na temo čakalnih dob v zdravstvu. Kot da so bistvene za razumevanje dogodka.
Sicer ne potrjeni morilčev motiv so vzeli za izhodišče, tako rekoč za vzrok njegove morilske sle. Najbrž po nekem psihološko logičnem premisleku, ki bi se lahko glasil:
- Morilec je ubijal, ker je bila dolga čakalna doba zanj nesprejemljiva.
- V Sloveniji imamo res dolge čakalne dobe, zaradi katerih se nekateri bolniki odločijo, da bodo ubijali zdravnike.
- Če rešimo problem dolgih čakalnih dob, pa bomo zmanjšali število umorov.
Nosači kanglic
Gre za spontano reakcijo novinarjev, ki razgalja nereflektirano podstat njihovega delovanja. Hecno, toda v resnici je nereflektirana tudi takrat, ko akterji zagotavljajo, da se je zavedajo.
Zgled takšnega razmišljanja je bila razprava v torkovih Odmevih (17:00–27:20), kjer je Slavko Bobovnik gostil ministrico Milojko Kolar Celarc in večnega sindikalista Konrada Kuštrina. Iz njiju je hotel izvleči, kaj se dogaja s čakalnimi dobami.
Voda na mlin je bila napeljana, prostovoljni nosači kanglic določeni.
TVS se ni izkazala. Čeprav je ministrica dovolj prepričljivo in pravilno povedala, da čakalne dobe niso in ne morejo biti vzrok za takšen tragičen eksces, pa so Zdravniška zbornica in sindikati vendarle zlorabila tragedijo za doseganje svojih partikularnih ciljev.
V tem se lahko z MKC strinjamo. Čakalne dobe so akutna težava, vredna vse razprave. Toda tokrat je bila evidentno lansirana z določenim ciljem — pa še na nepieteten način ob nepravem trenutku.
O drugih vrstah zlorab na politični desnici, ki so morilca nemudoma povezale z Udbo in temu pripisale motive za njegovo početje, se ne splača izgubljati besed.
V tem se lahko z MKC strinjamo. Čakalne dobe so akutna težava, vredna vse razprave. Toda tokrat je bila evidentno lansirana z določenim ciljem — pa še na nepieteten način ob nepravem trenutku. — [Screenshot: TVS/Fokuspokus.]
Asistenca pri zlorabi
In čeprav je ministrica še enkrat — v sredo, 24. avgusta — zanikala vzročno povezavo med umorom in čakalnimi dobami in jih pripisala politični manipulaciji Zbornice in sindikatov, je Bobovnik isto temo istega večera pogrel v intervjuju s predsednikom vlade dr. Mirom Cerarjem, ki je bil gost sredinih Odmevov (11:47–27:17).
(Kot je že v navadi, ne v studiu RTV Slovenija.)
Takšno je bilo celo otvoritveno vprašanje intervjuja:
“Žal, zaradi dogodkov morava začeti v Izoli. Pa nočem zdaj tega tragičnega dogodka izrabljati za politična preračunavanja in konstrukte, ampak dejstvo je, čakalne dobe so se po dveh letih vašega mandata podaljšale.”
Cerar ga je lahko znova le opozoril, kar je novinar že vedel: da tragični dogodek s tem res ni povezan. In tako kot je Bobovnik izrecno ubesedil svoje zavedanje tematske digresije in dejstva, da po svoje asistira pri zlorabi tragičnega dogodka, je bila premieru dana možnost, da v stiski očitkov vladi pravilno opozori na novinarski fenomen.
Obrambna linija pojasnila je bila za Cerarja v nadaljevanju predvidljiva: težav, ki so se nakopičile v zdravstvu, ne moremo rešiti v letu ali dveh, je ponovil. Slaba sicer, ker z njo ne pojasni, zakaj so se čakalne vrste v teh dveh letih res podaljšale.
Stranski produkt
Tematska digresija nakazuje širšo problematiko agenda settinga. Kako prihaja do uredniških in novinarskih odločitev pri izbiri tem? Koliko so takšne izbire spontane ali politično usklajene? Ali pa so popolnoma neartikulirane?
Včasih se zdi, da poplitvenje novinarskega uma neselektivno in brez utemeljitve izkorišča družbeno dogajanje samo za zunanje dražljaje, ker išče material za razpravo, pisanje in objavljanje.
Ena bolj nehotenih posledic takšne digresije je okrepljen občutek državljanov, da se je umor v Izoli zgodil iz točno tega razloga. Da je bil po svoje racionalen, če ne že kar legitimen. Morilec se pač ni mogel sprijazniti, da mora dolgo čakati na operacijo.
Medijski akterji bi temu oporekali, toda takšna racionalizacija je stranski produkt njihovega pristopa.
Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v četrtek, 25. avgusta, pod naslovom “Čakalne dobe” kot tematska zastranitev razprav o morilcu iz Izole. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.