Trol Trumpić Jelinčič

Boris Vezjak je dovolj povedal, a naj še sam — iz drugega zornega kota — pristavim lonček k tej bizarnosti, da so Jelinčiča povabili na socialno usposabljanje za delo z migranti.

Da so ga povabili, je organizator argumentiral s svojo odprtostjo do različnih mnenj in s predpostavko, da bodo slušatelji lahko do njegovih stališč kritični.

Ja.

Moja izhodiščna teza je, da je Jelinčič trol. Pa še to, da je en tak majhen, ponesrečen slovenski Trump.

Jelinčič sicer ni edini politični trol, ki se svaljka po medijih. Ker trenutno nima druge funkcije, je samo najbolj znan in priznan kot sporadični, dežurni provokator, zloglasen že od prej, ko je bil še v drugi vlogi, in najbolj zverziran. On zna. Po naravi gobčni Jelinčič je klovn, ki je še kot predsednik parlamentarne stranke in poslanec naštudiral teme in tehniko medijskega trolanja.

Ampak to njegovo trolanje ne pove toliko o njem samem, temveč več o okolju, ki to omogoča. O njegovih nasprotnikih.

Toliko, da ga ne pozabimo

S troli je treba znat. Še posebej, ker je trolanje že zdavnaj preraslo internet.

Čudno, da še nihče ni ugotovil, da je mati vseh slovenskih trolov Janez Janša. Ali kar cela SDS. Matica. Leglo. Ker kaj pa so Janša in njegova stranka in njihovi privrženci drugega, če ne troli?

Spomnite se Janševe izjave o “levih fašistih”. Spomnite se “trenirkarjev”. Spomnite se “prostitutk”. Kaj pa je to drugega, če ne trolanje?

Razlika med Janšo in Jelinčičem ni toliko v njunih stališčih. Niti v stopnji provokativnosti, radikalnosti ali če hočete nevzdržnosti njunih stališč. Razlika je kvečjemu v njunem statusu, v njunih pozicijah izrekanja.

Janša je navsezadnje trolal že kot predsednik vlade, tako kot zdaj trola kot predsednik vodilne opozicijske stranke.

Jelinčič pa se je po deparlamentarizaciji in razpadu SNS navidez umaknil iz politike, le da se z njo še naprej ukvarja. Prescientno in prebrisano si je odprl FB profil in spušča svoje irelevantne dimne bombice.

A to še ne bi bilo dovolj. Kot predvidljivi stručko za nacionalistične in ksenofobne teme se je Jelinčič ustoličil predvsem s pomočjo televizij. Predvsem TVS! Že od Piramide naprej. Še zdaj ga včasih vabijo. Tu in tam, da kakšno žaltavo razdre na račun deprivilegiranih — ali tudi drugih politikov in družbe nasploh. Toliko, da ga ne pozabimo.

Tako rekoč alternativa

Janšo in Jelinčiča primerjam zato, ker hočem opozoriti na težo besed, ki jih izrekata kot človeka na različnih, različno pomembnih položajih, in na dinamiko pomembnosti teh njunih položajev.

Janša je bil nekoč družbeno pomemben človek, vendar se je s svojim trolanjem pogreznil v irelevantnost. Za to pa si seveda ni kriv samo sam. Odnesel ga je aktivni državljanski, levičarski upor — ta pa je pri njem spet generiral novo in še hujše trolanje.

Pri Jelinčiču pa je drugače. Vedno je bil politični outsider, toda obenem povsod zraven in popolnoma zadirčen. V bistvu je bil vedno edini pravi nacionalist in ksenofob, pa lažni, patetični patriot in kar je še takega. SNS je bila anomalija Državnega zbora, ki ni pasala ne na levico ne desnico. Tako rekoč alternativa, bog se jih usmili! Bili so sami proti vsem, revčki. Ni jim bilo treba biti zelo glasen, ker so bili zelo drugačni.

Danes pa je Jelinčič tak kot FB folk, ki zmerja begunce in politike vsevprek. Zlovenija. Ta stil. In s to razliko, da njega še kdaj povabijo na televizijo z imenom in priimkom. Ker Zmago Jelinčič. Večen. Ne morejo povabiti tistih jeznih anonimusov, ker so anonimusi. To trolanje sicer rabijo. Vsako anonimno sranje z interneta lahko pride v medije — celo v Fokuspokus enkrat, dvakrat, trikrat —, da se zavemo, da so na svetu še bolj nori ljudje od nas.

Svoboda govora

Jelinčič je trol, ker (zdaj) ni politik. Trolanje je apolitična drža, tako rekoč civilna. Zato imamo Jelinčiča za hujšega in večjega trola kot Janšo.

Ker če pogledamo Trumpa, vidimo prav to apolitičnost. Svojo predvolilno kampanjo in ves svoj politični program je zgradil na apolitičnosti. Na drugačnosti od etabliranih politikov, kakršne poznamo. Na nepredvidljivih, kontradiktornih, šokantnih, brezčutnih, nesramnih, falsificiranih, poenostavljenih, tudi naravnost lažnivih izjavah.

Trump je utelešenje uzurpacije svobode govora. Ker ima pravico. Anything goes. Sue me. Shoot me.

Primerjati Jelinčiča s Trumpom je sicer smešno, je pa tudi slikovito. Lahko namreč rečemo vsaj to, da sta tako Trump kot Jelinčič fenomena izkrivljenega pojmovanja svobode govora in medijskega senzacionalizma. Trump in Jelinčič čvekata zato, ker ju poslušamo. Followamo. Vse, kar rabita, je pozornost. Tudi slaba reklama je dobra reklama, ne.

In pri tem se pretvarjamo, da gre za svobodo govora. Ne. Niti najmanj. Svoboda govora je precenjena. Gre za pozornost. Pozornost je pomembnejša od svobode govora. Odrečeš jo lahko komurkoli. Utišati nekoga ne pomeni, da mu odrečeš svobodo govora. To je načeloma grdo, da ne rečem nemogoče. To lahko elegantneje dosežeš, če mu ne posvečaš pozornosti. Ignoriraš.

Zadnje čase sem spet za odtenek bolj optimističen glede tega, da pa Trump le ne bo zmagal. Mah, kaj pa vem. Vem pa, da Jelinčič nikoli ne bo dosegel kakšnega pomembnega položaja. Lahko ustanovi stranko, lahko se celo prebije v parlament, ampak v vlado pa ne bo prišel nikoli. Hvala bogu. V bistvu je neškodljiv. Medijski futer.